Zbralo se je deset ljudi. Tričlanski sodni senat pod vodstvom podpredsednice okrožnega sodišča Marjete Dvornik, zapisnikarica, odvetnik obtoženega Rok Petrič, tri priče, obtoženi Rupar. Stol za tožilca ali tožilko je bil prazen, na strani obtožbe je sedel le Zorko Benedičič, odvetnik tržiške občine, ki želi od Ruparja povrnitev škode.

"Z okrožnega državnega tožilstva v Kranju nam je vodja Irena Kuzma 24. oktobra poslala sporočilo ali vlogo, da so vsi tožilci na današnji dan na strokovnem izobraževanju in se ne morejo udeležiti obravnave. Izobraževanje organizira Društvo državnih tožilcev, obravnava pa ni bila preklicana. Bomo poklicali na tožilstvo, če kdo pride," je na kratko prekinila postopek predsednica senata. Rezultat: tožilci so raje odšli na strokovno izobraževanje - Kuzma je v dopisu še dodala, da imajo do tega pravico, kot jo imajo sodniki - kot na obravnavo, ki so jo z obtožnico sami sprožili! Česa takega tudi dolgoletni poznavalci sodnih dvoran in dogajanja ne pomnijo. Oba odvetnika sta izrazila začudenje, sodnica pa je skladno z zakonodajo obvestila višje tožilstvo in skušala razpisati nov datum glavne obravnave. Ta je bila zdaj tretjič prestavljena - prvič Rupar ni imel odvetnika, drugič je bil vzrok v odsotnosti, zdaj jo je zagodla kar (pravna?) država prek svoje odgovorne osebe.

A tragikomičnih dogodkov ni bilo konec. Ko se je začelo preverjanje, kdaj bi lahko sodišče začelo delati (datumi glavnih obravnav na predlog sodnice), smo slišali marsikaj. Na primer: odvetnik Petrič v decembru ne more na sodišče, ker belijo pisarno in mora - nadzorovati mojstre!? Pavel Rupar je opozoril, da ne bi rad sojenja pred volitvami, ker je še vedno "v vodstvu SDS" in bi to vrglo slabo luč na stranko. Seveda nihče od prisotnih ni na kaki listi kandidatov za volitve. Za povrh načrtuje še zdravstveni poseg. "Glavna obravnava bo 4. januarja," je končna odločitev in odvetnik Benedičič je dodal, da je to njegov rojstni dan, Rupar pa je namignil na svoje zdravje: "Me bodo pa kot Mubaraka v Egiptu prinesli v dvorano!"

Nato so se vsi razšli, ostali pa so stroški odvetnikov, prič in sploh države, ki je delala v prazno. In še povod za vse to? V Tržiču naj bi pred leti gradili kanalizacijo in čistilno napravo. Avstrijsko podjetje je za to, da bi dobilo posel, plačalo 40.000 evrov posredniku, ki naj bi jih izročil Ruparju. Ta je to vedno zanikal, Avstrijci pa so po spodletelem poslu o vsem obvestili naše organe. Ker naj bi Rupar prejel omenjeno vsoto namesto občine Tržič, ta zdaj terja "svoj" denar.

Pavel Rupar je bil že dvakrat pravnomočno obsojen, občini Tržič mora povrniti že več kot 50.000 evrov. Obakrat je bil obsojen sicer na pogojno kazen, vedno je šlo za zlorabe položaja in pravic. Sam trdi, da je bil na sodišču že več kot 80-krat v zadnjih osmih letih.