To je logični zaključek nedavne odločitve Arabske lige, da Siriji zamrznejo članstvo v organizaciji. Odločitev bo začela veljati jutri. Če ti hrbet obrne večina arabskih bratov, mora neizogibno slediti tudi odhod iz vladarske palače. "Če bi bil sam na njegovem mestu, bi odstopil. Odstopil bi in se prepričal, da bo moj naslednik zmožen premakniti status quo," se je v diplomatskem, a nedvoumnem besedišču za Asadov sestop z oblasti včeraj zavzel jordanski kralj Abdulah.

"Sirija ne bo Libija"

Kako bo videti padec Asadovega režima, še zdaleč ni napisana zgodba. Libijske zgodbe noče ponoviti nihče, pa čeprav po diplomatskih kuloarjih kroži ameriška zamisel, da bi oblikovali Kontaktno skupino za Sirijo, podobno tvorbo voljnih držav, ki se je oblikovala pred vojaškim posredovanjem v Libiji. Pred dnevi je to razkril Jeffrey Feltman, pomočnik ameriške zunanje ministrice za bližnjevzhodne zadeve. "Odgovornost za zaščito civilnega prebivalstva", pod katero je Nato vstopil v libijsko državljansko vojno in s pretvezo zaščite civilnega prebivalstva izvajal napade za Gadafijev konec, je utrpela precejšnjo, morda nepopravljivo škodo. Mednarodno kazensko sodišče zaradi sumov storjenih vojnih zločinov namreč preiskuje tudi zvezo Nato. Rusija in Kitajska odtlej obsodilne resolucije varnostnega sveta ZN proti arabskim avtokracijam in tudi Iranu razumeta kot začetek procesa spremembe režima. Na pozitivni glas Moskve in Pekinga v varnostnem svetu tako ne gre več računati. Politični status quo v Siriji se ob verjetnem zdrsu v državljansko vojno utegne še lep čas vleči naprej. "Libijski scenarij se v Siriji ne bo ponovil," je včeraj med ostro obsodbo odločitve Arabske lige dejal sirski zunanji minister Walid Mualem. Besede šefa sirske diplomacije za zdaj držijo kot pribito. Mednarodne vojaške intervencije si zdaj na geopolitični prelomnici Bližnjega vzhoda namreč ne želijo niti neenotna sirska opozicija, niti Arabska liga niti zahod.

Regionalni aduti

Arabska liga nikoli ni premogla slovesa odločne organizacije. Vedno se ji je uspelo poenotiti v obsodbi Izraela, nikoli pa se ni kritično soočila s kršitvami človekovih pravic v lastnih vrstah. Vsaj delni prelom z avtokratsko preteklostjo lažne solidarnosti je v letu "arabske pomladi", ki je v minulih mesecih zgolj navidezno izgubila naboj zimskih in spomladanskih mesecev, še kako očiten. Prvič je kakšno od ustanovnih članic organizacije suspendirala leta 1979. Zaradi podpisa mirovnega sporazuma z Izraelom se je takrat v nemilosti stremeče panarabske organizacije znašel Egipt. Do ponovne vključitve Egipta v družino arabskih držav se je takrat za dobrih deset let sedež organizacije iz Kaira preselil v Tunis.

Letos pozimi so le nekaj dni za napovedjo polkovnika Moamerja Gadafija, da bo uporniške podgane pokončal z vsemi sredstvi, Libijo prav tako suspendirali iz organizacije. Odločitev Arabske lige je predstavljala enega osrednjih temeljev pri sprejemanju resolucije za zaščito civilnega prebivalstva v varnostnem svetu Združenih narodov. Na njeni osnovi je Nato kasneje izvajal vojaške operacije na območju prepovedi letenja.

Podobna pot za Sirijo za zdaj ni na vidiku. Sirski režim je z odločitvijo Arabske lige zdaj resda potisnjen v kot. Toda skupaj z zavezniškim Iranom, ki se prav tako v teh dneh sooča z okrepljenimi pritiski iz tujine, ima na razpolago kar nekaj kart, s katerimi lahko pred padcem zagreni življenje svojim sosedam.

Obstaja precejšnja možnost, da se bo ob morebitnem napadu tako na Sirijo kot tudi na Iran aktivirala libanonska milica Hezbolah. Asad utegne ponagajati tudi Turčiji. Kurdski manjšini na severu države utegne podeliti veliko stopnjo avtonomije. S tem bi v letu revidiranja turške ustave za 21. stoletje, ko naj bi se na novo doreklo pravice Kurdov in spustilo zastor na več kot četrt leta trajajoč boj s PKK, posledično izvajal tudi pritisk na turški notranjepolitični proces. Ker ta že tako in tako ne bo preprost, zdaj po komaj končani turški vojaški operaciji zoper PKK v Iraku čezmejne grožnje iz Damaska v Ankari zvenijo še posebno slabo. Turški predsednik Abdulah Gül tako Sirijo svari pred igro z manjšinami.

Zadnja priložnost?

Pritisk na Asadov režim se bo tako očitno stopnjeval z gospodarskimi sankcijami in na političnem področju. Evropska unija je včeraj svoje kaznovalne ukrepe proti Siriji še okrepila. Damasku so onemogočili črpanje sredstev iz Evropske investicijske banke. Dodatnim 18 sirskim državljanom so prepovedali potovanja v EU, prav tako bo zamrznjeno njihovo premoženje v sedemindvajseterici. Uvedbo lastnih gospodarskih sankcij proti Siriji naj bi v kratkem napovedala še Turčija, podoben premislek se začenja rojevati tudi v Arabski ligi.

Poprej vse bolj osamljeni Damask očitno dobiva še eno priložnost. Čeprav je Arabska liga z odločitvijo o zamrznitvi sirskega članstva ugotovila, da Bašar Al Asad ni pristal na izvajanje ponujenega načrta za končanje nasilja v državi, se utegne v prihodnjih dneh v Sirijo vendarle odpraviti kar 500 mednarodnih opazovalcev. Ta skupina naj bi na terenu ugotovila, kaj točno se dogaja v Siriji torej ali oblasti načrt sploh uresničujejo. Civilnim in vojaškim opazovalcem naj bi Damask zagotovil popolno svobodo gibanja, spremljati pa naj jih smeli tudi tuji novinarji. Sirija zagotavlja, da je z urbanih središč umaknila vojaške enote. Ob kurban bajramu je iz zaporov izpustila 536 političnih zapornikov. Upornikom, med katerimi naj bi bilo vse več dezerterjev sirske vojske, pa je zagotovila amnestijo, če odložijo orožje.

Toda opozicijski videoposnetki na spletnih družbenih omrežjih Damask postavljajo na laž. Po sprejetju načrta Arabske lige za končanje nasilja v državi naj bi režim svoje napade še okrepil. V zadnjih štirinajstih dneh je bilo po podatkih sirske opozicije ubitih že več kot 250 ljudi.