Selektor, je akcija v Belorusiji izpolnila vaša pričakovanja?

Je. Pred turnirjem sem sicer načrtoval, da bom imel na voljo nekoliko drugačno ekipo, a zaradi poškodb in nekaterih odpovedi to ni bilo mogoče. Po drugi strani je dobro, da sem lahko preizkusil nekaj novincev. Nekateri so se prikazali v boljši, drugi v slabši luči, v celoti pa lahko turnir ocenim kot dobro izkušnjo.

Na prvi tekmi so bili igralci zelo razpoloženi v napadu, nato pa jih proti Dancem in Rusom plošček ni ubogal. Ali razlog tiči v neizkušenosti ekipe?

Zagotovo nihče ne more biti zadovoljen, če na dveh tekmah ne dosežeš niti enega zadetka. Pred turnirjem smo opravili samo tri treninge, zato fantov niti ne morem na veliko kritizirati. Tisti, ki so prvič igrali skupaj, so bili ob številčni prednosti na ledu precej aktivni. Sploh proti Danski, kjer smo imeli smolo, da nismo dosegli gola. Resda so bili nasprotniki boljši, a bi bil rezultat lahko tudi drugačen. Proti Rusom smo zelo dobro delovali v obrambi, svoje delo je nadvse zanesljivo opravil vratar Andrej Hočevar. Škoda, da nismo že takoj na začetku izkoristili priložnosti za vodstvo. Imeli smo dve minuti dva igralca več, kar moraš v hokeju nujno izkoristiti, sicer se ne moreš nadejati uspeha.

Kaj ste dejali igralcem v slačilnici? Na katere stvari ste vse opozorili?

Dobro je, da so mlajši fantje spoznali sistem, ki ga želimo igrati v reprezentanci, da so dobili občutek, kako se obnaša na ledu in podobno. Proti Rusom so imeli nekateri ogromno spoštovanja do nasprotnika, kar je razumljivo, so se pa v zadnji tretjini otresli pritiska in zaigrali precej boljše, bolj sproščeno.

Dejali ste, da so se nekateri predstavili v dobri, drugi pa v nekoliko slabši luči. Ste lahko bolj konkretni?

Zelo nehvaležno je govoriti o imenih. Nekoga javno pohvaliti, nekoga pa recimo sploh ne omeniti, ne bi bilo pošteno. Zagotovo so sami dovolj pametni, da vedo, kdo se je izkazal in kdo ne. Je pa dejstvo, da nekateri niso dobili dovolj priložnosti. Tukaj lahko omenim Anžeta Kuralta, ki je igral na položaju centra, čeprav je v klubu krilni napadalec. Treba ga bo preizkusiti še na krilu.

Čez mesec dni se bo reprezentanca spet zbrala, saj vas čaka turnir v Tivoliju. Verjetno bo postava nekoliko močnejša?

Cilj pred sezono je bil, da decembra zberemo čim več igralcev iz naše najboljše baze. Prišli bodo lahko legionarji s Švedske, ne bo pa recimo Roka Tičarja, ker v nemški ligi ni premora, pa tudi Aleš Kranjc bo nastopal za Češke Budejovice. Vedno je treba nekaj improvizirati, sem pa že večkrat poudaril, da se tudi drugi srečujejo s podobnimi težavami.

Do božiča boste ostali v Sloveniji in imeli od blizu vpogled o formi reprezentantov. Nameravate obiskati tudi kakšnega legionarja?

Da, a zdaj še ne vem natančno, kam vse bom šel. Prav gotovo bom obiskal Roka Pajiča, ker ima specifično situacijo na Češkem. Slovenija potrebuje igralca takšnega kova, zato bom govoril z njegovim direktorjem v klubu, da dobim čim več informacij, kakšno je stanje pri njem.

Po svetovnem prvenstvu je veliko reprezentantov odšlo v močnejše klube. V kolikšni meri ste jim pomagali s svojimi poznanstvi?

Pri tej stvari je tako, da lahko nekomu pomagaš priti do vrat, ko pa vstopijo v slačilnico, se morajo znajti sami. Nekateri so to izkoristili maksimalno, nekateri malo manj. Tu lahko izpostavim Aleša Kranjca. Pri njem je opazna ogromna razlika v primerjavi z lansko sezono, ko je igral v Albi. Upam, da bo v prihodnje čim več fantov šlo v močnejše klube in da bodo imeli tudi doma dobre pogoje.

V zadnjih mesecih je bilo precej napetosti v vrhu hokejske zveze. Kako ste doživljali te trenutke?

Niti ne vem, kaj naj rečem. Jaz takšnih stvari nisem vajen, zato bom ostal na svojem bregu. Na podobno raven se enostavno ne morem spustiti. Želim se distancirati, zato o tem ne bi kaj veliko komentiral.