To pot je tarča Iran. Leta 2003 je veljalo, da Irak pod režimom Sadama Huseina predstavlja nevarnost za ves svet, ker razvija orožja za množično uničevanje. Med drugim se je govorilo tudi o jedrskih bombah. Za državo je veljal strog režim mednarodnih sankcij, njena skladišča orožja pa so pregledovali inšpektorji Združenih narodov. Po letu 2000 niso nikoli ničesar odkrili. Prav to je bil argument, da je treba Irak napasti. Sadam Husein naj bi bil tako zvit, da je jedrske bombe skril pod svojo posteljo. Zato je bilo treba na vojno in bombardirati njegove palače. Po uspešni zasedbi države, spodobnem številu ubitih, množicah beguncev in uničeni družbi se je izkazalo, da Irak ni imel niti enega orožja za množično uničevanje. V skladiščih pa je bilo veliko klasičnega dinamita, ki so ga uporniki uspešno uporabili za razrušenje vsega, kar so Američani pustili pri miru.

Kaj se je svet iz tega naučil? Da je treba poskusiti še enkrat. Jedrska agencija Združenih narodov pripravlja teren za vojaško akcijo proti Iranu, ki naj bi razvijal jedrsko orožje. Zadnje poročilo agencije temelji na prenosnem računalniku, ki so ga Združene države ravno v času priprav napada na Irak dobile iz Teherana. Na računalniku naj bi bili dokumenti razvoja jedrske tehnologije med letoma 1998 in 2003. Pristnost dokumentov ni čisto dokazana, vendar kaže jasno sliko raziskav, ki gredo v tej smeri. Vse skupaj je nekoliko zastarelo, vendar atraktivno. Obeta se nova akcija mednarodne skupnosti proti Iranu.

Logika je preprosta. Najprej sankcije.

Država je pod režimom sankcij že dolga leta. Ne sme uvažati civilne tehnologije, ki bi lahko služila vojaškim namenom, in bolj ali manj živi s stroji iz sedemdesetih ali osemdesetih let. Vse drugo je pretihotapljeno iz Dubaja. Po zadnjem poročilu se ji obetajo še strožje sankcije, prepoved potovanj funkcionarjem in prepoved letenja na mednarodnih progah.

Sledila bo ugotovitev, da sankcije ne delujejo. Še nikoli niso.

Iz nemoči mednarodne skupnosti, da s sankcijami zagotovi svojo varnost, izide sklep, da lahko nevarnost odstrani samo vojaška akcija. Države z osemdesetimi milijoni prebivalcev med Irakom in Afganistanom ni lahko zasesti. Logično je zgolj bombardiranje njene jedrske elektrarne in izbranih vojaških objektov. Bombardiranje lahko izpelje Izrael, ki že eno desetletje cepeta, da je treba Iran zbombardirati nazaj v kameno dobo. Bolj elegantno to lahko izpeljejo Združene države s koalicijo za avanture voljnih držav. Najbolj idealna pa je zveza Nato, ki lahko pod okriljem ustrezne resolucije varnostnega sveta z Iranom opravi na legalen način. Teren je nastavljen za vse tri možnosti. Nekakšna vojna bo iz tega nastala. V nobenem primeru ne bo lepa.

Bilo bi sijajno, če bi Slovenija pregledala vse tri možnosti in se v naprej odločila, v kateri od operacij želi sodelovati. Bilo bi zares nerodno, če bi se še enkrat znašli v vojni za zaščito človeštva pred uničenjem tako, da zunanji minister v odročni vzhodnoevropski državi podpiše izjavo lojalnosti, potem pa se politični vrh cele države izmotava, da o tem niso nič vedeli in da so takšni odločitvi v načelu nasprotovali. Ali da smo z referendumom o vključitvi v Nato brez razprave potrdili tudi vse odločitve, ki jih bo obrambna organizacija sprejela v enaindvajsetem stoletju. Predvolilna kampanja je sijajna priložnost, da vodstva političnih strank odgovorijo na vprašanje, ali so prebrala poročilo jedrske agencije in do kakšnega sklepa so prišla. Je bombardiranje Teherana v slovenskem nacionalnem interesu ali ne?

Strogo se je treba izogniti samo enemu. Ideji, da je bila dosedanja politika do Irana pametna. Za države z avtokratskimi režimi velja, da bo izolacija oslabila režim, ljudstvu pa omogočila, da se upre in izpelje politične spremembe. Ekonomske sankcije in grožnje z vojaško intervencijo naj bi spodbudile upor. Zveni logično, je pa popolna traparija.

Res je obratno. Ljudski upori uspejo v državah, ki imajo zgledne odnose z Evropo in Združenimi državami. Letošnji upori v arabskih državah so šolski primer uspešne politike pritiska. Tunizija in Egipt sta bila zgledna zaveznika Zahoda vsaj od prve zalivske vojne naprej. Ekonomsko in politično sodelovanje je bilo skrajno razvito, obveščevalne službe in vojaška poveljstva so gojila bratske odnose. To sta bili do Evrope najbolj odprti arabski državi, ki nikoli nista bili pod sankcijami. Do prvega uspešnega upora je prišlo v Tuniziji, ki ji je takoj sledil Egipt. Obe državi sta imeli dolgo zgodovino sindikalnih gibanj, stavk in političnega aktivizma.

Libija je bila tretja. Ta je bila do leta 2003 brez zgodovine velikih uporov, stavk ali opozicijskih političnih gibanj. Do takrat je bila pod sankcijami zaradi podpiranja terorizma. Ob invaziji na Irak si je Gadafi premislil, predal je vse orožje Združenim državam, odprl državo za investicije, navezal delovne stike z obveščevalnimi službami in varoval Evropo pred afriškimi migranti. Gadafi je med drugimi za svoje prijatelje štel Tonyja Blaira, Condoleezzo Rice in Silvia Berlusconija. Po osmih letih se mu je režim sesul. Na drugi strani je Sirija pod sankcijami in izolirana. Strahovit upor traja že skoraj leto, režim pa je trden kot prvi dan. Večje so sankcije, bolj je režim monoliten.

Če želijo Evropa in Združene države ajatolo Hameneja ohraniti večno na oblasti, mu morajo samo razpisati še strožje sankcije in groziti z vojno. To je še vedno delovalo.