IEA ocenjuje, da se obeta "zlata doba" zemeljskega plina, na kar kažejo tako ocene o njegovih zalogah kot o povpraševanju, pri čemer tudi najmanj od vseh fosilnih goriv onesnažuje okolje. Precej drugače je z nafto in premogom. Povpraševanje po nafti bo naraščalo skoraj izključno zaradi povečanja transporta v državah z naglo rastočimi gospodarstvi. Ta pritisk bo povzročil, da bo cena za sod nafte leta 2035 znašala med 120 in 150 dolarji po današnji vrednosti oziroma krepko več kot dvesto dolarjev v nominalni vrednosti, zlasti če ne bo potrebnih investicij v državah severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Savdska Arabija pa bo spet postala največja proizvajalka nafte, potem ko jo je pred dvema letoma prehitela Rusija.
Fosilna goriva bodo imela še naprej velik primat, čeprav bo njihov delež z 81 odstotkov padel na 75 odstotkov. Ključno, tudi z okoljskega vodika, je povpraševanje po premogu - če bo naraščalo z enako stopnjo kot v zadnjem desetletju in če torej obljubljene politike zmanjševanja izpustov ne bodo zaživele, bo leta 2035 prehitel nafto na mestu prvega globalnega vira energije. "Če ne bomo kmalu zamenjali smeri, bomo končali tam, kamor plujemo zdaj," je misel, s katero IEA začenja poročilo, v katerem poziva k udejanjanju obljub kljub sedanji krizi. Pri tem imajo lahko velike posledice pomisleki glede jedrske energije zaradi letošnje nesreče na Japonskem in morebitna ustavitev gradenj novih reaktorjev, kar bi povišalo cene fosilnih goriv, morda ogrozilo energetsko varnost in povečalo okoljske izzive. IEA tudi ocenjuje, da bo do leta 2035 treba na svetovni ravni v energetsko infrastrukturo vložiti kar osemintrideset tisoč milijard dolarjev.
