Pravijo, da prve dni še niso točno vedeli, kako bo, nato pa so jim ljudje začeli nositi hrano, odeje, šotore in podobno. Danes so že veliko bolj organizirani, še vedno pa delujejo po načelih direktne demokracije in direktne akcije. Kako pa poteka njihov vsakdan, kaj počnejo, kako se dogovarjajo, kako si razdelijo delo?
Zjutraj vstanejo zelo različno, saj morajo nekateri ponoči tudi dežurati, da jim ne bi kdo kaj ukradel iz šotora. Med dežuranjem se pogovarjajo, nekateri tudi pojejo. "Če pojemo, pojemo potiho, da ne motimo sosedov čez cesto," med večerno skupščino pripomni protestnik.
Podnevi izvajajo različne akcije, jedo, kar jim prinesejo ljudje, nekaj pa prinesejo tudi sami. Včasih razdelijo denar od donacij in gredo v trgovino. Delo si razdelijo, vsak počne tisto, kar mu je všeč in kar najbolje zna. "Zaenkrat vidimo, da tak sistem deluje zelo dobro," pravijo. Navadno se jih največ zbere na večerni skupščini ob 18. uri. Kasneje se družijo, pogovarjajo o tem, kaj bi se še dalo narediti in gredo spat. Vsi niso ves čas pred borzo, saj imajo tudi obveznosti, ki se jim ne da izogniti. Kadar so le lahko, pa so tam.
Za zdaj še nič ne kaže, da bi se protestniki nameravali kaj kmalu umakniti. Pravijo, da bodo tu, dokler bo to potrebno, dokler ne bodo videli, da se je v sistemu nekaj premaknilo. Ko bodo njihove ideje in delovanje zaživeli tudi drugod, se bodo umaknili. Do takrat pa ostajajo na okupiranem ozemlju.
