Statistika kaže, da smo lani v Sloveniji na prebivalca zaužili 91 kilogramov zelenjave, kar je bistveno več kot pred dvajsetimi leti, samooskrba pa je v tem času občutno padla, samo v zadnjem letu z 38 na 31 odstotkov. Od leta 2000 se je po podatkih državnega statističnega urada za 36 odstotkov zmanjšalo tudi število tržnih pridelovalcev zelenjave (s 1743 na 1114), obstaja pa še en paradoks, na katerega opozarja kmet Branko Majerič. "Še tega malo, kar pridelamo, ne moremo prodati. Kako je to mogoče," se sprašuje. Dr. Janezu Hribarju, profesorju na ljubljanski biotehniški fakulteti, se zdi odgovor preprost. "Če se pridelovalci zelenjave ne boste povezali in pred trgovce prišli z velikimi količinami pridelka, je vse zaman," je prepričan Hribar.

Kmetje ne bi smeli prodajati pod ceno

Kmetijski minister Dejan Židan, ki so mu pridelovalci zelenjave še letošnjo pomlad očitali, da jih zanemarja in se pogovarja le s pridelovalci pšenice in z mlinarji, je popravil začetni slab vtis. V zadnjico je zbrcal tudi zelenjadarje, da so se znova odločili za povezovanje, tokrat prek gospodarskega interesnega združenja. So pa mnogi med njimi skeptični, ali bo uspelo. V zadnjih petnajstih letih jim je namreč spodletelo že kar nekaj tovrstnih poskusov, zato panoga tone vse globlje. Židan je prepričan, da samooskrbe ni mogoče povečati le z izplačevanjem kmetijskih subvencij na hektar površine, pomembno se mu zdi tudi poslovno povezovanje. "To bo povečalo vašo pogajalsko moč tako na nabavni kot na prodajni strani. Naučiti se morate pogovarjati, dogovarjati in narediti, kar ste se dogovorili," svetuje Židan pridelovalcem zelenjave.

Po Bučarjevem mnenju je ključni problem slovenskega zelenjadarstva ta, da ni postavilo temeljev oziroma da nima izračunane lastne cene za posamezni pridelek. "Delo vsakega javnega uslužbenca, tudi delo vas novinarjev, je sistemizirano. Točno se ve, kolikšna je osnovna plača in kolikšna glede na delovno dobo, kmetje pa nimamo izračuna, kolikšna je naša lastna cena, s katero si pokrijemo stroške. Če je pri paradižniku lastna cena 60 centov za kilogram, ga pod to ceno Spar in Mercator ne moreta dobiti. Zahtevamo tudi, da je slovenska zelenjava na policah trgovin ločena od uvožene. Če je na trgovskih policah šest ponudnikov pasje hrane, ki se razlikuje po kakovosti in ceni, naj bo tako tudi pri zelenjavi. Hočemo samo to, da trgovci našo zelenjavo vsaj zložijo na police, da bo potrošnik imel možnost izbire. In nič hudega, če bo kilogram slovenskega paradižnika stal 1,2 evra. Naj se kupec odloči, ali bo kupil našega po 1,2 evra ali španskega po 80 centov. Slovenska pridelava namreč nikoli ne bo konkurenčna španski ali italijanski, kot tudi slovenska tekstilna podjetja niso konkurenčna kitajskim. Majčka, ki jo naredijo kitajski otroci, na Kitajskem stane pol evra, v Sloveniji pa ni firme, ki bi jo lahko naredila tako poceni," primerja Bučar.

Novodobno suženjstvo

Dr. Franc Lobnik, profesor pedologije na ljubljanski biotehniški fakulteti, je pred časom za naš časnik poudaril, da prihajajo na londonsko tržnico živila tudi od več kot 21.000 kilometrov daleč, brokoli, denimo, iz 9000 kilometrov oddaljene Gvatemale. "Dokler je delovna sila v Gvatemali tako poceni in dokler je poceni tudi letalski prevoz, pridelovalec, ki je 40 kilometrov oddaljen od Londona, hrane ne bo mogel prodati ceneje kot nekdo v Gvatemali. In toliko časa se bodo police trgovin šibile pod izdelki iz držav, kjer je delovna sila cenejša in kjer nihče ne plačuje okoljskih dajatev," je ponazoril profesor Lobnik. Tudi Jožica Bolčič, predsednica kmetijske zadruge Agraria Koper, je prepričana, da bi se morali potrošniki pogosteje spraševati, zakaj je neka hrana iz oddaljenih dežel pri nas tako poceni, saj je pri njeni pridelavi ogromno novodobnega suženjstva oziroma izkoriščanja delovne sile. "Slovenski pridelovalci zelenjave moramo zato povedati: Naša cena je takšna, pod njo ne moremo," predlaga Bolčičeva, ki ima tudi sama doma kmetijo, usmerjeno v pridelavo zelenjave v rastlinjakih in na prostem.

"Že pred petnajstimi leti sem imela dneve odprtih vrat na naši kmetiji, promovirala sem se tudi na tržnicah in sčasoma pridobila zaupanje ljudi. Ko sem postala predsednica zadruge, sem vedela, da moram te izkušnje prenesti naprej," nam je pojasnila Jožica Bolčič. Koprska zadruga Agraria je med vzornejšimi pri nas. Na Obali odpira prodajalne, kjer je mogoče kupiti slovenske pridelke. Našo zadružno trgovino smo uredili tako, da ko kupec vstopi na oddelek zelenjave, takoj ve, kje je domača in kje tista iz dokupa. Pomembno je namreč, da sta ločeni in da ima kupec možnost izbire," je prepričana zadružnica.

Zadružni sistem je zaspal na nepremičninah

V Kopru s pridom koristijo denar iz evropskega in slovenskega proračuna, namenjen promociji. Pojavljajo se povsod, ne le na Obali, tudi na sejmih, zato se jim je prodaja zelenjave povečala. Na vprašanje, zakaj imajo med zadrugami tako malo posnemovalk, Jožica Bolčič odvrne: "Dali smo pobudo, da bi se slovenske zadruge povezale, a ne s prevzemi, ampak z izmenjavo blaga. Nekatere imajo namreč več lastnih trgovin, zakaj ne bi od nas odkupile presežkov zelenjave ali sadja, mi pa od njih, denimo, meso, da bi se dopolnjevali. A ni bilo nič iz tega, zato je kritika, da so zadruge v tem pogledu malce zaspale, na mestu. Zadružni sistem že vrsto let ni ponudil nečesa novega. Bogat je z nepremičninami, zato je najbrž nekaterim ustrezalo, da so šle zadeve po domače. Toda s tem je največ izgubljal kmet."

Naši sogovorniki menijo, da so ključni problem za močan osip pridelave zelenjave pri nas nizke odkupne cene. Samo za primerjavo: dva kilograma zelenjave staneta toliko kot en zabojček za njeno shranjevanje. Ivan Bučar priznava, da bi velike trgovine sicer odkupile ves slovenski pridelek, vendar po cenah, ki bi jih same določile. "To pa za nas ni sprejemljivo. Mercator krompir odkupuje po osem centov, kmetova lastna cena je 20 centov za kilogram, zato pod njo ne bi smel prodajati. In povsem razumem tiste prekmurske kmete, ki krompirja letos iz protesta sploh niso pobrali. Nekatere zadruge krompir odkupujejo celo po pet centov, čeprav so v kmečki lasti. A vi to razumete? Zadruga bi morala trgovcu reči: krompir ti damo po 21 centov, od tega bi 20 centov dobil kmet in enega zadruga. Tako kot je zdaj, ne gre več," zatrjuje Ivan Bučar.

Jožica Bolčič pa se ne strinja z ravnanjem pridelovalcev krompirja: "Res je, da smo tudi zelenjadarji že kdaj preorali njive s solato ali zeljem, toda pri njivi nepobrane solate me srce ne boli tako, kot me boli pri njivi nepobranega krompirja. Krompir je neka druga dobrina, ki nahrani veliko ljudi, zdrži dolgo časa, in če ga kmet ne more takoj prodati, ga lahko shrani. Krompirja nikakor ne bi podorala. Sprašujem se, kje so bili pristojni, da tega niso preprečili in poiskali druge rešitve."