Seksomnijo so kot zdravstveno stanje prvič identificirali v 90. letih prejšnjega stoletja, leta 2003 pa so jo javnosti še bolj približali v zborniku The Canadian Journal of Psychiatry, kjer so jo klasificirali kot "paranomnijo", torej kot kakršnokoli nezaželeno vedenje - kot hoja, govorjenje ali pa celo sesanje – medtem ko oseba spi.
Profesor nevrologije na eni od londonskih bolnišnic Matthew Walker pravi, da se seksomnija največkrat pojavi v prvih nekaj urah, ko oseba zaspi, ko nastopi stanje globokega spanca. "Morda jih vzburijo sanje ali pa rahel dotik partnerja," je pojasnil.
"V tistem trenutku se izklopi tisti del možganov, ki nadzoruje razmišljanje, načrtovanje in zavedanje, še vedno pa deluje tisti del, ki nadzoruje osnovne potrebe kot je potreba po hrani ali seksu. Na tej stopnji seksomnijak deluje popolnoma brez zadržkov. In ker je spodnji del možganov amnezičen, oseba nima nikakršnega spomina na to," je še dodal.
Zanimivo pa je še, da se seksomnija prebudi, ko oseba, ki trpi za njo, z nekom deli posteljo, tako da pri tem nikoli ni "lovljenja žrtve", večkrat se pojavi, ko je oseba pod stresom ali pod vplivom alkohola in drog, pri večini pa se je v preteklosti pojavila že kakšna težava med spanjem – bodisi hoja bodisi govorjenje bodisi prehranjevanje. In kar je najbolj pomembno – v veliki večini napade moške, ženske pa manjkrat.
Težava je, da si seksomnijo mnogi moški zadnje čase vzamejo za obrambo pri obtožbah spolnega napada. "Da bi prepričali poroto, morajo biti zadovoljeni vsaj trije dejavniki. Obtoženi je moral imeti v preteklosti že težave med spanjem, dejanje ne sme biti vnaprej načrtovano, prav tako pa ne sme biti nikakršnih dokazov o tem, da je želel "napadalec" dejanje prikriti. Če je pravi seksomnijak se dejanja pač ne spominja, zato tudi nima nikakršnega izgovora za dejanje, ki se ga niti ne spominja," je pojasnil Walker.
