Čeprav je sprva prevladovalo prepričanje, da bo kriza, ki se je pričela v letu 2008, kratkoročne narave, danes dejstva govorijo drugače. Številni ukrepi, ki so jih države z zadolževanjem namenile za reševanje finančnih sistemov in bank ter za ublažitev socialnih posledic, niso prinesli želenega učinka: da bi spodbudili zagon gospodarstva.

Škoda je dvojna, denarja v javnih financah ni več, obetov za okrepitev rasti in s tem tudi javnofinančnih prihodkov pa ni na obzorju. Klasični instrumenti fiskalne politike so iztrošeni: neselektivno sorazmerno krčenje javnih izdatkov v ničemer ne prispeva k povečanju učinkovitosti porabe javnega denarja, še posebej ne na dolgi rok. Vprašanje je tudi, koliko je sploh še mogoče doseči brez resnih posegov v obseg in strukturo javne potrošnje z reorganizacijo javne uprave in njenih storitev. Pravi programski pristop z merjenjem učinkov pa je doslej zaživel le v redkih državah, denimo v Kanadi in Avstraliji.

Davek na dobiček je razmeroma nizek

Logično vprašanje v nastali situaciji je, kaj je mogoče storiti na strani javnofinančnih prihodkov. Skupni delež davčnih prihodkov v BDP v Sloveniji je v letu znašal 38,4 odstotka. Od tega je bilo z davki pobranega 60 in s socialnimi prispevki 40 odstotkov. Primerjava tega deleža med državami je omejena, saj se sistemi socialne varnosti pomembno razlikujejo. Dejstvo pa je, da je Slovenija po povprečni davčni obremenitvi zelo blizu povprečja EU, pri čemer je v strukturi nadpovprečno obremenjeno delo, podpovprečno pa kapital. Prostora za ukrepanje je malo.

Davkov predvsem ne gre obravnavati le kot vira javnofinančnih prihodkov. Bolj kot to je pomemben nabor orodij za ureditev stimulativnega okolja za delo in poslovanje. Vsakršen poseg v davčni sistem bi zato moral biti usmerjen v večjo preglednost, predvidljivost in stabilnost. Spremembe obdavčitve pa bi morale biti pogojene s hkratno prilagoditvijo na strani javnih izdatkov. Drugačne rešitve so le kratkoročne in bi v naslednjem obdobju prinesle več škode kot koristi. Še bolj pomembno je, da gre sprememba obdavčitve v korist krepitve virov gospodarske rasti. Zastavljamo torej dve vprašanji: prvič, kateri so viri gospodarske rasti, in drugič, na kakšen način lahko davčni sistem vpliva nanje. Najbolj zanesljiva pot h gospodarski rasti je krepitev produktivnosti. Z davčno politiko bi torej morali okrepiti faktorje produktivnosti, kot so človeški kapital, inovativnost, podjetništvo.

Za gospodarsko rast je najbolj omejujoč davek na dobiček, sledi pa mu dohodnina. Za doseganje višje gospodarske rasti je torej priporočljivo višati predvsem davke iz naslova potrošnje in premoženja. Ekonomska teorija povezanost med obdavčitvijo in rastjo pojasnjuje skozi vpliv na odločitve posameznih ekonomskih subjektov. Teorija rasti na osnovi produkcijske funkcije povezavo opredeljuje preko vpliva obdavčitve na kapital, delo in celotno faktorsko produktivnost. Povezavo potrjuje tudi več modelskih simulacij ter aktualni primer Nemčije, ki je v letih 2007/08 povišala DDV na račun nekaj nižje obdavčitve dela in dobička.

Davek na dobiček je v Sloveniji glede na primerljive države razmeroma nizek, davčni prihodki iz tega naslova pa so zaradi njegove ciklične komponente v letu 2010 obsegali le približno tretjino zneska iz leta 2008. V strukturi BDP to predstavlja enega najnižjih deležev med državami EU. Prostor za krepitev rasti z zniževanjem davka je s tem omejen, vprašanje pa je tudi, koliko bi z znižanjem dejansko vplivali na odločitve glede produktivnih podjetniških vlaganj. Za spodbudo rasti in vlaganj je možna olajšava za reinvestirane dobičke, vendar je pri tem literatura zelo previdna, saj je na primer težko ločiti vložek v raziskave in razvoj od ostalega dela investicije. Bolj smiselna se zdi enotna relativno nizka stopnja obdavčitve dobičkov, ki je administrativno enostavnejša, hkrati pa sama po sebi privablja podjetja za naložbe pri nas.

Obdavčitev dela vpliva na izbiro posameznika med delom in prostim časom ter njegove poklicne in izobraževalne odločitve. Obdavčitev dela v Sloveniji glede na primerjave z drugimi državami izstopa po dveh značilnostih. Prag za doseganje najvišje mejne davčne stopnje dohodnine (41 odstotkov) je nizek. Po najvišji stopnji so obdavčeni že prejemniki z neto plačo na ravni okoli 1200 evrov (povprečna neto plača za julij 2010 je bila 975 evrov). Slovenija velja tudi za državo z relativno visoko minimalno plačo, ki dosega približno polovico povprečne plače in je obdavčena s 17 odstotki. Posledična stisnjenost neto plač nima motivacijskega učinka in negativno vpliva na produktivnost potencialno gonilne delovne sile, ki je vlagala v izobrazbo, ima znanje in talent, a jo davčni sistem potiska preblizu tistim, ki tega nimajo.

Visoko davčno breme nadpovprečno sposobnih in izobraženih je tudi posledica visokih prispevkov za socialno varnost, ki pri nas v nasprotju z večino OECD držav niso omejeni. Pravice, ki izhajajo iz sistemov socialne varnosti (pokojnina, nadomestilo za brezposelnost, porodniška, zdravstvene storitve), pa so omejene. V Avstriji, na primer, ki ima v večini parametrov podoben sistem socialne varnosti, je meja osnove, od katere se obračunajo prispevki, omejena (47.160 evrov), podobno je v Nemčiji (63.600 evrov). Ena od možnosti za spodbujanje gospodarske rasti je tako sprememba davčnega sistema v smeri vzpostavitve tako imenovane socialne kapice. Slabost te rešitve je, da bi pomenila izdaten izpad javnofinančnih prihodkov. Po oceni (Čok, Majcen, 2010) bi izpad glede na kombinacijo ukrepa (širitev osnov, dodatni razred dohodnine, višina kapice) pomenil od 34 do 200 milijonov evrov letnega izpada fiskalnih prihodkov.

Davki so orodje ekonomske politike

Z vidika vpliva na gospodarsko rast teorija priporoča prihodkovno nevtralni premik iz obdavčitve dela na obdavčitev premoženja. Uveljavitev te vrste obdavčitve je občutljiva z vidika zagotavljanja ustreznih podatkov za določitev osnove ter z vidika postavitve meje in višine obdavčitve. Poleg tega pa je možni obseg davčnih prihodkov iz tega naslova v primerjavi z obsegom iz naslova obdavčitve dela bistveno manjši. Znižanje obdavčitve dela na račun zvišanja obdavčitve potrošnje (DDV, trošarina) je z vidika obsega primernejša rešitev, vendar je po naravi regresivna, torej relativno bolj prizadene revnejše in povečuje pritisk na inflacijo. Zaradi elastičnosti povpraševanja spodbuja čezmejne nakupe in lahko poveča davčno izogibanje.

V razmerah, ko je prostor za spreminjanje strukture obdavčitve zelo omejen, je možna še širitev davčnih osnov, s katerimi bi lahko povečali učinkovitost davčnega sistema in okrepili njegovo naravnanost k rasti. Široka davčna osnova po OECD pomeni: prvič, povečanje prerazdelitvene učinkovitosti in nižje izgube zaradi različne davčne obravnave za podobne vrste zavezancev ali dejavnosti; drugič, zmanjšanje upravnih stroškov ter stroškov izvrševanja; tretjič, večjo davčno usklajenost, manj izjem, in četrtič, možno povečanje davčnih prihodkov zaradi zmanjšanja davčnega izogibanja. V Sloveniji slednje velja predvsem za obdavčitev dohodkov iz dela, kjer so zdaj dohodki obravnavani zelo različno (redno zaposleni, samostojni podjetniki, fizične osebe, honorarji).

Prostor za spremembe v davčnem sistemu je v Sloveniji zelo omejen. K rasti naravnana davčna politika bi morala iti predvsem v smeri krepitve produktivnosti. Zasledovati bi morala celovite cilje in hkrati prilagajati tudi javnofinančne izdatke. Tako bi uvedba socialne kapice morala pogojevati spremembe v učinkovitosti izdatkov, predvsem s spremembami v zdravstvenem in pokojninskem sistemu. Premik od obdavčitve dela k obdavčitvi premoženja je po finančnem obsegu sicer precej manjši, a bi vendar pomenil še en korak k zagotavljanju pogojev za rast, ki jo v teh časih še kako potrebujemo. Pri tem naj bodo davki orodje ekonomske politike, ne njen cilj.