Na štirikotnem je latinski pregovor, da ni dneva brez zapisa. Najbolj pri srcu pa mu je trikotni žig, na katerem je na sredini Triglav, zadaj uhajajo v nebo še zadnji sončni žarki, med njimi samoten ptič, spredaj valovi voda. Pa inicialki - DČ. Vsako od stranic trikotnika spremlja zapis v drugem jeziku: v španščini - edina pot k popolnosti in luč mojega življenja; v francoščini - iščem svojo resnico in lepoto; ter v angleščini - večni vir moje ljubezni, večna mladost mojega duha.

Slavni prednik Matija Čop

Prav knjige so bile vir, povod in razlog, da devetdesetletni profesor angleščine, romanist in jezikoslovec pozna kar 37 jezikov. Poleg čiste ljubezni. Hkrati je dr. Dušan Čop zagrizen zbiralec znamk in kartograf, predan ljubiteljski fotograf in risar izvirnih zemljevidov. Zares rad ima gore in botaniko. Iz rokava stresa natančne datume in letnice, dneve, ko se je nekaj zgodilo. Vse to ga zanima, zabava in osrečuje. Med pogovorom niza citate iz Don Kihota, ne da bi dvakrat pomislil, pove očenaš v islandščini, odrecitira pregovore v sanskrtu in Shakespearjeve sonete.

Družina njegove mame, učiteljice, prihaja z Bleda. Tam je še kot otročič hotel, da mu povedo, kako se šteje v italijanščini in francoščini… Kajti njegova babica je 1. marca 1900 prezgodaj postala vdova na kmetiji Flegarija. Sodnik ji je po pogrebu njenega moža pokroviteljsko rekel: "Gospa, samo eno vam svetujem. Vaš mož je napravil toliko dolgov, da je najbolj pametno, da vse skupaj prodate. Začnite drugačno življenje." Ona mu je resno odgovorila: "Ne". Dobila je posojilo in dogradila še salon, pripoveduje profesor Čop.

"Kako ji je to uspelo, ne vem. Vseskozi je tam gostila izbrano mednarodno klientelo." Tako je tudi ona govorila vrsto jezikov. "Po prvi svetovni vojni so tja hodili veleposlaniki, pa tudi Ivan Cankar in Oton Župančič sta večkrat bila pri njej. Sami imenitni ljudje. Gostov je bilo veliko in kmalu je poplačala vse dolgove. In še je ostal denar, da so dozidali garažo, uredili vrt. Na koncu je bilo vse zelo bogato."

Družina njegovega očeta, profesorja romanskih jezikov, je iz Žirovnice, kjer so imeli sredi vasi gostilno. Tam mu je stara mama povedala o njegovih koreninah. "Pravila je, da je naš prednik prišel iz Koroške Bele, iz hiše številka 21. Bil je revež. Ni imel drugega kot obleko na sebi. Čisto nič. A bil je izjemno sposoben in ko je umrl, je imel pet hiš. Tako dobro je znal gospodariti. Ko je v cerkvi stal z rožnim vencem, so ljudje mislili, da moli. A v resnici je štel samo to, koliko mu je kdo dolžan. Tega ne morem pozabiti, tako živo mi je to pripovedovala. Iz iste hiše v Koroški Beli, številka 21, je prišel tudi oče Matije Čopa leta 1793. Tako ne gre drugače, kot da smo v sorodu."

Dr. Dušan Čop si je po svojem slavnem predniku, botru nekaterih največjih literarnih spomenikov slovenskega jezika, prisvojil življenjski moto. "Najraje sem doma, pri oknu sedim in berem kakšno knjigo. Tudi Matija Čop je bil znan po teh besedah. V tujih jezikih ni dosti govoril. Naučil se jih je zase. In tako tudi jaz. Sedemintrideset jezikov. Da lahko knjige preberem v njihovem originalnem jeziku."

Kolikor ur, toliko jezikov

Profesor Čop je odraščal v mestu, na Gorenjsko se je hodilo le na počitnice. Z bratom, mednarodno priznanim jezikoslovcem dr. Bojanom Čopom, so ju vpisali na ljubljansko klasično gimnazijo. Tam so se že prvo leto učili slovensko, francosko, latinsko in srbohrvaško. V tretjem letniku so se začeli učiti še starogrško.

"Nikoli ne bom pozabil, da smo ob torkih imeli najprej staro grščino, potem pa latinščino, francoščino, srbohrvaščino in peto uro slovenščino. Pet ur, pet jezikov… Strašno veselje smo imeli s temi jeziki. Veste, to so sijajni jeziki."

V petem razredu je dodal še učenje nemščine, ki jo je znal že od doma, saj sta bila oba z bratom zagrizena in zmagovita šahista. Vse očetove knjige o šahu pa so bile v nemščini. Poleg knjig v italijanščini, francoščini, španščini in slovenščini.

Francoščino, starogrščino in nemščino ga je učil profesor Rudolf Južnič, eden od štirinajstih doktorjev znanosti, ki so učili na gimnaziji.

"Sijajen človek je bil. Ko bi le vsi imeli take učitelje, kot je bil on! Potem bi imeli sto odstotkov boljše rezultate po šolah. Preden je vstopil, je štiri minute stal pred razredom, nič ni zinil, z dežurnico pod roko. Ko je zazvonilo, je stopil noter. Gorje tistemu, ki ni bil na svojem mestu! Pozdravil nas je v stari grščini: 'Dobro jutro, dečki!' in vsi smo morali v zboru odzdraviti: 'Dobro jutro, gospod!' Sijajno je učil. Še zdaj znam vse. Enkrat je stal sredi razreda in razlagal, ko je zazvonilo. Ni dobro slišal. 'Je zazvonilo?' je vprašal. 'Je.' Zaprl je knjigo in šel. Ni zamudil niti sekunde začetka in ostal je do sekunde točen tudi na koncu," se je z zvežčičem pod rokami spominjal profesor Čop.

V šestem razredu gimnazije se je odločil učiti še špansko. Zakaj? "Ker sem pri očetu našel knjigo, jo odprl in začel brati. Ni bilo težko, ker sem znal latinsko. Moj oče je znal vsaj deset jezikov. In hotel sem znati tudi jaz. Takoj po maturi sem se začel učiti še italijansko in nato še češčino."

Ruščino in angleščino se je učil na fakulteti. Potem pa se je naučil še islandščino, švedščino, norveščino. "To so si vse podobni jeziki. Vsi so mi grozno všeč. Poezija v teh jezikih je sijajna."

Svojim petim hčeram in učencem je vseskozi ponavljal: če si vzameš za jezik petnajst minut vsak dan, ni jezika, ki se ga ne bi mogel naučiti.

Kisovec, Čisovec, Tisovec

Vseskozi je vedel, da bo profesor, kot sta bila oče in mama. Z bratom sta se oba izjemno rada učila. "Šola je bila zame slavospev." In učil je ravno tako iz srca. "Žalostno je, če ljudje ne počnejo radi, kar delajo. To se potem čuti."

Takoj po drugi svetovni vojni so ga imenovali za profesorja na novi gimnaziji na Jesenicah. Včasih je kaj prevedel, a pravi, da ni imel nikoli dovolj ostrih komolcev, da bi pri tem ostal. Ob petkih je svoje učence vprašal: "Kdo gre z menoj v hribe?" In so šli. Kazal jim je rože, občudoval vršace. "Spomnim se 23. maja 1948. Takrat nas je s štirimi dijaki sto metrov pod vrhom ujelo grmenje. Ni šlo drugače, kot da smo se obrnili nazaj v dolino."

Učil je tudi mlajšega brata svoje žene, s katero sta danes poročena že 62 let. Ko sta se poročila in je bil ponosen imetnik že 2700 knjig, sta sklenila dogovor, da kolikor bosta imela otrok, toliko tisoč knjig bo imel. A je knjižnica kmalu presegla dogovor. Včasih je učil po dve izmeni, tudi po 40 ur na teden. Število knjig je raslo, njegova izjemna zbirka znamk je bila vse bolj veličastna, kupil je fotoaparat, ki je hodil z njim v gore.

Nove jezike se je učil tako, da je vzel v roke učbenik, ga bral in ponavljal. Dokler si ni zapomnil. Potem je bral knjige, in ko je naletel na zagonetno neznanko, je listal po neskončni vrsti slovarjev, ki jih ima.

Očaran je bil nad imeni krajev na Gorenjskem, čemur je posvetil svoj doktorat, ki ga je pisal več desetletij.

"Veste, vse je treba preiskati. Kamor grem, ves čas raziskujem. Treba je poslušati lokalne ljudi, z njimi govoriti, hoditi okoli, poznati zgodovino in izgovorjavo. Za Kisovec je dolgo časa veljalo, da je kraj s kislo zemljo. A so pozabili, da se v zgornji gorenjščini 't' zelo rad spremeni v 'k'. Šel sem naokoli, tudi na Koroško, in veste, kaj se je pokazalo? Kisovec je greben, ki gre od Dobrče, preden zagledate Begunjščico. Zadaj je dolina, ki ji tudi rečejo Kisov’c, in v dolini je istoimenski potok. Greben od Dobrče do Prevalj, kjer se gre lahko za Begunjščico z druge strani, je tudi Kisovec, visok 1435 metrov. Šel sem tja in spraševal. Najraje pri zelo starih družinah. Pa so mi rekli: 'Veste, mi rečemo Čisovec'. In so mi dali knjižico lovske družine, ki pravi, da je Čisovec nastal iz besede tisovec, ker je tam rasla zelo stara tisa. Nisem mogel verjeti, pa sem šel še drugam.

Ko bi vedeli, kakšne stvari človek doživi! Tretjega avgusta 1969 smo bili pri Četenaku, pri najvišji hiši v Zgornjih Gorjušah, na koncu Pokljuke. Tisti človek tam se je prešerno zarežal: 'Od kod pa vam ta Kisovec? Pri nas pravimo Tisovec.' Kakšen Tisovec? 'Ja, ja,' je rekel. In sem raziskoval. Vse tam naokoli so vsi rekli Tisovec. Zakaj? Izkaže se, da so severno od Save samo Kisovci, na Gorenjskem Čisovci, na jugu pa izključno Tisovci. Severno od Krima, na Barju, je tudi vrh Tisovec, pri Zagorju je vas Kisovec. Tiso so verjetno nekoč posekali, ime pa je ostalo."

Njegove hčerke pripovedujejo, da je bila predvsem mama tista, ki je poznala veliko ljudi, se z vsakim, ki sta ga srečala, dobro razumela, se pogovarjala, znala vprašati. "Oče pa si je zapisoval."

Ne zna pozabiti

Danes se mu, omejenemu v zmožnosti premikanja, oči zarosijo, ko pripoveduje o vsem, kar je doživel in videl v Julijskih Alpah. Na leto je naredil tudi po 48 gorskih tur, samo na Triglavu je bil vsaj štiridesetkrat. "Zame najlepše je tam okoli Triglava. S Kukove špice se vidi vse Visoke in Nizke Ture. Bilo je sonce in gledali smo dol na Beljak in Celovec. Gor in počez smo prehodili vse. Enkrat smo prišli do jezera na Gruntu, ki mu danes žal rečejo drugače. Tam smo sedeli in jedli. Nenadoma je bil pred nami čudovito lep prizor. Cel greben od Mecesnovca pa vse naprej do Rži, katere ime izhaja iz besede razpoka, je bil obžarjen s soncem. Čudovito. Ko se je sonce umikalo, se je vse zlatilo. Obronki so bili čisto zlati. Potem so se spremenili v rdeče, pa potem v škrlatne. Tisto je bilo tako lepo! Ne znam pozabiti."

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v knjigarni naletel na knjižico v nemščini o sanskrtu. Odločil se je, da se bo naučil tudi ta jezik. Ena njegovih hčera je prav tedaj tudi sama študirala indoevropske jezike na fakulteti. "Veste, človek mora k vsaki stvari pristopiti s prijetne plati, kajti vse na tem svetu je strašno zanimivo. Svet je treba uživati, ne pa hoditi v trapaste gostilne, ki niso čisto nič vredne." V sanskrtu pove misel, ki mu je najbolj pri srcu: Naj se pokaže na nebu, naj zablesti sto lun, naj zablesti sto sonc, brez besed modrijanov se ne odgrne notranja tema. "To drži. Gre za sijajen jezik. Nauči te modrosti, pa tudi zgodovine, kako so nastajali jeziki," je očarano pripovedoval profesor Dušan Čop.

Njegove hčerke se smeje spominjajo, kako je bila očetova knjižnica, ko so bile mlade, sveto in zanje nedostopno območje. Tri stopajo in prestopajo družinske stopinje, zaznamovane z jeziki in poučevanjem. "Knjige smo morale ali ukrasti od tam ali pa si jih izposoditi v mestni knjižnici. Oče je točno vedel, če smo katero knjigo premaknile ali izmaknile, kajti vse je imel naštudirano." Prepričan je bil, da hčerke tedaj še ne bodo znale prav in dovolj spoštljivo ravnati z njegovimi zakladi v platnicah. Ko je francoska prijateljica njegove hčere slišala govoriti francosko, je bila fascinirana. To je bila "francoščina 19. stoletja iz najbolj učenih knjig".

Vprašanji, zakaj se je učil vse te jezike in čemu je vse to znanje služilo, se zdita na koncu zgrešeni. Količina znanja, ki mu je na dosegu misli, je izjemna. Očitno je, da dr. Dušan Čop uživa, da je misleče bitje, človek, ki ga določa njegov um. O jezikih in besedah govori očarano in z ljubeznijo. Znanje je neprecenljiva vrednota samo po sebi, tudi če ne prinaša dobička. Zveni starodavno, a je hkrati misel, ki ni bila še nikoli bolj potrebna. V orodju sporazumevanja in sodelovanja med ljudmi vidi profesor Dušan Čop lepoto, užitek in dokaz o izjemnosti človeškega uma. Misliti, vedeti in se učiti. Um polniti, nadgrajevati, zahtevati še več. Biti predan in stremeti k popolnosti. Ceniti in s spoštovanjem ter zato z neizprosno in brezkončno ambicioznostjo uporabljati um. Temu je posvetil vseh 32.800 dni svojega življenja. In temu bo posvetil tudi jutri.