Pogrevanje ločitve Cerkve od države, kar je očitno nikoli končana tema, je ob odločitvi predsednika nemškega parlamenta, da povabi papeža Benedikta XVI. ob obisku v Nemčiji, da spregovori tudi v parlamentu, ponovno oživelo, še več: popolnoma razživelo se je. Kaj je reči glede tega, gledano na splošno? Po mojem mnenju bi morali ločitev Cerkve od države jasneje opredeliti, saj vendar Cerkev ni ločena od države na način, kakor da bi ne bila del družbe: ločitev naj bi vendarle razumeli kot ločitev od državnega aparata, da se ne bi Cerkev kakor koli "vtikala" v državne zadeve. Človeka pa naravnost zaskeli, ko nekateri obravnavajo ločitev, kakor da bi bila država angelsko, Cerkev pa zlodejevo delo. Tudi nedvoumna gostiteljeva razlaga, da povabilo papeža v parlament ne more biti sporno, saj je papež tudi državnik, predstavnik Vatikana, ni zadostovala, saj da povabila ni mogoče razumeti drugače kot poskus brisanja meje med laično državo in Cerkvijo ali celo kot nekakšno sprevrženo razumevanje ločenosti Cerkve od države.
Pojmovati papeževe obiske in romanja nasploh kot zgolj najbolje organizirane in plačane turistične dogodke, kot nekakšen religiozni turizem, pomeni nič drugega kot nepojmljivo arogantnost, združeno s pomanjkljivo informiranostjo. Da je zdaleč največ škode ugledu Cerkve povzročila prav pedofilija, je bržkone res, ne morejo pa protestniki s kazanjem na grehe Cerkve zakriti svojih napak in deviacij; tu je potrebna drugačna kurativa. Kar pa si je dovolila izjaviti sicer ugledna novinarka Tanja Lesničar - Pučko, pa je precej več kot kaplja čez rob. Pravi namreč, da ima cerkveni biznis z Jezusovim naukom toliko skupnega kot nekdanji pornografski program T2 z brezmadežnim spočetjem. Novinarka se sprašuje, ali je politično modro v teh težkih časih netiti prepire, hkrati pa ne skopari s prenagljenimi besedami, milo rečeno. Tudi homoseksualcev ne moremo in ne smemo obravnavati tako, kakor da bi zanje ne bilo zveličanja. Pred Bogom in pred zakonom smo vsi enaki. Povsem nekaj drugega pa so poskusi izenačevanja istospolnih z raznospolnimi partnerskimi skupnostmi.
Res, politično zgrešeno je v teh težkih časih netiti prepire. Se je nemška politika začela zgledovati po slovenski, se med drugim sprašuje Tanja Lesničar - Pučko. Zanimivo vprašanje. Ni kaj. Zamislimo se samo nad tako rekoč prozornim dejstvom, da se kakor odvija proces politične likvidacije Janeza Janše, očitno se ne zavedajoč, da je cilj politične publicistike tudi apologija, seveda ob hkratni kritiki političnih ekscesov ali izgredov. Ali čimprejšnje volitve ustrezajo Janezu Janši in odlagalne Slovenski ljudski stranki, je seveda vprašanje zase, ki ga tokrat puščam še neodgovorjeno. Da pa je Pahorja doletelo stanje politične smrti… - bog pomagaj. V prihodnje potrebujemo predsednika vlade, ki se ne bo izživljal v svojstvu kompleksa nezmotljivosti. Vlada bi morala biti enotna in imeti pred seboj jasne smernice državljanske morale, ne pa da vleče vsak v svojo smer. Če je Pahor kakor koli zaigral na strune užaljenosti, ki ji gotovo botruje njegova neosvobajajoča narcisoidnost, se naravnost ponuja svetopisemski izrek, ki ga navajam v latinščini in slovenščini: Divitiae addunt amicos plurimos, a paupere autem et hi, quos habuit, separantur. Bogastvo pridobiva veliko prijateljev, siromaka pa še prijatelj zapušča (Prg 19, 4). Vsi pa se učimo iz izkušenj in tudi papeževe apostolske besede v Nemčiji, ki so hkrati državniške, imajo nesluten pomen tudi za slovensko politiko.
Ivan Kepic
