Priče nepripravljene pred sodnika
"Pri nas priče nihče ustrezno ne pripravi na pričanje, medtem ko znajo odvetniki nasprotne strani z različni prefinjenimi psihološkimi triki izvajati pritisk nanje, in to tako, da ga nihče niti ne opazi, saj se ne zaveda, da to počnejo. Če priča vidi, da ves kazenski postopek vodi v to smer, da bo obtoženi mogoče celo oproščen, se lahko ustraši kakšnega maščevanja ali povračilnih ukrepov. Takrat bo začela mogoče govoriti tako, da bo vrednost svojega pričanja minimalizirala," pojasnjuje Areh in dodaja, da Slovenija z vidika priprave prič močno zaostaja za drugimi državami. Po njegovih besedah sicer psihologi ali centri za socialno delo nekaj majhnega vedo o tem, vendar veliko premalo, da bi pričo lahko res dobro pripravili.
Naslednja težava, ki se pojavlja pri izpovedbah prič, je ugotoviti, ali sploh govorijo resnico. Laik to zelo težko ugotovi, celo metode, po katerih se ravnajo psihologi, lahko zgolj z okoli tričetrtinsko verjetnostjo ugotavljajo, ali nekdo med pričanjem laže ali ne. "Gre za precej nizko verjetnost, ampak to je pač značilnost psihologije. Ta delež je z različnimi pristopi, na primer z opazovanjem neverbalnega vedenja človeka, mogoče za nekaj odstotkov dvigniti, še vedno pa je najnatančnejša in najboljša ena od metod poligrafskega testiranja, ki pa se pri nas žal ne uporablja," našteva sodni izvedenec.
Tudi profesionalci delajo hude napake
V slovenskem sodnem sistemu določeno prepreko predstavlja tudi dejstvo, da so vsak osumljenec za kaznivo dejanje in večina prič vselej zaslišani večkrat - v predkazenskem postopku se z njim pogovorijo policisti, svojo izpoved oziroma zagovor pa domnevni prestopniki in priče podajo tudi sodišču. Nemalokrat se zgodi, da v vseh postopkih o enaki zadevi zaslišanci povedo povsem drugačno zgodbo. Areh meni, da gre v takšnih primerih lahko za čisto manipulacijo. "Marsikateri osumljenec, še posebno, če je stari znanec policije, natanko ve, kako jo lahko poceni odnese. Če da priznanje v predkazenskem postopku, tako ali tako ve, da ga lahko kasneje prekliče. S tem, ko je dejanje priznal, pa lahko računa, da bo policijo odvrnil od nadaljnje preiskave in vrtanja ter iskanja dodatnih obremenilnih dokazov. Lahko gre le za taktiko," poudarja docent forenzične psihologije in dodaja, da je to motnja, hkrati pa tudi varovalka pravosodnega sistema. Po njegovih besedah se namreč lahko zgodi, da policisti v svoji gorečnosti od koga izsilijo priznanje, teh primerov pa po vsem svetu ni tako malo.
"Celo profesionalci, na primer ameriški FBI, delajo hude napake. V interesu policista, kriminalista je namreč, da primer čim prej razreši. Preiskovalec ima lahko v glavi eno različico dogajanja, ki lahko sproži plaz pristranskosti, da pri osumljen cu na primer išče samo informacije, ki potrjujejo njegovo različico dogajanja.
Vse drugo pa spregleda, presliši," poudarja Areh, ki pa vseeno meni, da bi morale imeti izpovedbe prič in osumljencev v predkazenskem postopku v določenih okoliščinah večjo veljavo. "Danes namreč marsikdo prav iz opisanih razlogov to izkorišča in manipulira tako s policijo kot vsem pravosodnim sistemom," svoje mnenje utemeljuje strokovnjak.
