Lokalne oblasti so ji kar naprej zagotavljale, da je odmaknjena vasica, kjer prebiva, popolnoma varna in brez sevanja, pa če prav je od uničene Fukušimske jedrske elektrarne oddaljena le 20 milj, torej le dobrih 32 kilometrov. Zagotovila njene hčere niso prepričala, še posebej ne zato, ker oblasti okoli hiš v omejeni vasi sploh niso merile.

Aprila je Okošijeva zato začela svoj dozimeter uporabljati za preverjanje okoliških gozdov in obdelovalnih riževih polij. Kar je odkrila je bil šokantno. Na eni od žetvenih polij je merilnik začel piskati na vso moč, radiacija pa se je povzpela na za življenje potencialno nevarnih 67 mikrosievertov na uro, to pa seveda ni bil osamljen primer. Okošijeva je skupaj s sosedo zbrala pogum in z omenjenimi ugotovitvami soočila lokalno vlado, ki pa na njuna vprašanja ni odgovorila, se tem pa le potrdila njune dvoma, da vlada pravzaprav ne opravlja svojega dela.

Okošijeva se je nato pridružila vse večjemu številu Japoncev , ki so se odločili stopiti na prste vladi in njenemu neodločnemu postopanju ob predložnih dokazih, da je problem radiacije precej večji, kot je sprva kazalo, s čimer se strinjajo in potrjujejo tudi nekateri višji vladni predstavniki.

Nekatere matere so v skrbi za svoje družine prav tako kupile dozimetre in začela celo v od Fukušime 240 kilometrov oddaljenemu Tokiu testirati okolje svojega domovanja in pa vse mogoče vsakodnevne predmete.

Ko so strokovnjaki za sevanje oznanili, da v Tokiu prirejajo seminar o uporabi dozimetrov, je nanj nepričakovano prišlo več kot 250 ljudi, organizatorji so morali nekaj ljudi celo zavrniti. Celo nekateri uradniki so se pridružili iniciativi: uradniki več mest v okolici Fukušime čistijo zemljo v šolah, brez pomoči lokalnih vlad, eden od specialistov za radiacijo je celo dal odpoved na ministrstvu za zdravje zaradi njihovega počasnega odziva na stanje, ki je nastalo po sesutju Fukušime. Sedaj različnim vodjem mest pomaga, da sami ugotavljajo, kje in kolikšna je radiacija v njihovem okolju.

Sicer taka iniciativa v deželah zahoda ne bi bila nič nenavadnega, v deželi pa, kjer ljudje v veliki večini (slepo) zaupajo svojim vodjem, je občudovanja vredna. ''Ne upirajo so, niti ne demonstrirajo veliko, nikakor pa ne sedijo le na svojih rokah,'' je dejal profesor ene ameriških univerz ter dolgoletni izvedenec za japonske znanosti.

''Kar potrebujemo je zelo stroga raziskava, da bomo ljudem dali občutek varnosti,'' je povedal Keiiči Miho, župan mesta Nihonmatsu, prebivalstvo katerega znaša 60000 ljudi, nahaja pa se zahodno od Fukušime. Župan je eden od vse več lokalnih oblastnikov, ki so se s spopadli neposredno s problemom, ne glede na to, da so jih določeni koraki, kot je izdelava radiacijskega zemljevida mesta, stali več milijonov dolarjev. ''To je edini način, da si povrnemo kredibilnost.''