V glasbo se vrača estetika lepega

"Kuharjeve kompozicije so zlahka primerljive s skladbami velikih skladateljskih mojstrov," je zapisal nemški kritik Iserlohner Kreisanzeiger v dnevnem časopisu Zeitung. Opus Nejca Kuharja danes obsega že okoli 60 del: to so skladbe za kitaro, komorne zasedbe in solo inštrumente. Mnoge so bile tudi nagrajene, Kuhar je recimo zmagal na skladateljskem tekmovanju IBS leta 2008 v ZDA. Istega leta je s svojo skladbo zasedel drugo mesto na mednarodnem kompozicijskem tekmovanju v Povolettu, kjer je dve leti prej zmagal. Zmagal je tudi na kompozicijskem tekmovanju leta 2007 v Ceccianu, kar mu je prineslo izdajo skladbe pri eni največjih založb na svetu za kitaro Berben. Bil je finalist mednarodnega tekmovanja kompozicije za solo kontrabas v Parizu 2008 s skladbo Svašta; tudi to skladbo so mu pozneje izdali. Njegova kitarska dela od leta 2009 redno izhajajo pri ugledni kanadski založbi Les Productions d’OZ, nazadnje Suita za mlade kitariste št. 4 in Sonata št. 1 za kitaro. Slednjo najdemo tudi na Kuharjevem avtorskem cedeju. Letos je dobil drugo nagrado na tekmovanju za skladatelje World Guitar v Novem Sadu, kjer je svojo skladbo Suita v dveh stavkih tudi sam zaigral, njegovo novo delo Koncert za pavke in tolkalni ansambel pa so maja izvedli celo v dunajskem Musikvereinu.

Kaj je težje - biti poustvarjalec skladb drugih ali pisati in izvajati svoje skladbe?

Obe plati sta mi zelo pomembni, tako kitarsko igranje kot komponiranje, prek procesa dela vedno združujem oboje in potem na koncertih sam igram svoje skladbe. Sem zelo ambiciozen kot kitarist in kot skladatelj. Vsak glasbenik je najprej inštrumentalist; a pozneje sem ugotovil, da imam smisel za skladanje, pisal sem čedalje več in odločil sem se, da to poglobim še s študijem. Z Makom Grgićem sva namreč šla na Dunaj hkrati, on k profesorju Alvaru Pierriju, sam pa si k njemu še nisem upal, ker je takšna kitarska eminenca. Šel sem za leto dni na Konservatorij in šele naslednje leto k Pierriju, bil brez težav sprejet, hkrati pa sem vpisal študij kompozicije. Junija sem diplomiral iz kitare, zdaj me čaka podiplomski študij, medtem ko sem študij kompozicije, ki traja tri leta, končal že lani in sem zdaj končal prvo leto podiplomskega študija.

Kompozicijo sem študiral pri dr. Rainerju Bischofu, specializiram pa se pri Christianu Minkowitschu. Ugledni Bischof je doktor filozofije in je bil tudi generalni sekretar Dunajskih simfonikov. Je zelo strog dodekafonik, torej prisega na dvanajsttonsko lestvico, in naslednik izročila Antona von Weberna. Različno sva gledala na komponiranje, zato najprej nisem bil zadovoljen, ampak je dosegel, da zdaj tudi sam zelo strogo in natančno razmišljam o kompozicijskih formah. Spadam med bolj tonalne skladatelje, ravno zato potrebujem strogost atonalnosti. Tudi s profesorjem Minkowitschem se zelo dobro razumeva, je zelo razgledan, precej svoboden in je morda takšen, kot sem si v začetku želel, da bi bil Bischof.

Kako ste zadovoljni s svojim prvim avtorskim cedejem?

Tri leta sem si želel posneti cede, prav pri ZKP RTV Slovenija, ker so edina specializirana založba za klasično glasbo pri nas. Treba je bilo nekaj časa vztrajati, projekt pa je stekel, ko je urednik za komorno glasbo na Programu Ars Mihael Paš slišal moje skladbe na koncertu in se navdušil. Želel sem posneti visokokakovosten cede, v prvi vrsti s kitaristom Makom Grgićem, medtem ko sem se sam kot izvajalec umaknil, da se izognem subjektivnosti. Mak je bil res odličen, drugi tudi, in na koncu smo naredili izdelek, s katerim sem zadovoljen. Moja želja je bila, da posnamemo cede z mladimi glasbeniki, kajti večkrat naletim na kakšne neprepričljive posnetke s profesionalci. Zdelo se mi je, da če združimo mladost, zagnanost in profesionalnost, bo vse skupaj zelo dobro izpadlo.

Vaše skladbe so tonalne. Ali prihaja nova generacija, ki sklada bolj poslušljivo? Kdo med skladatelji vam je blizu po estetiki?

Slovenski skladatelji so morda res bolj atonalni, pri nas mladih pa je zdaj trend, da brskamo po lepih melodijah. Veliko je tako imenovane sredinske glasbe, kjer je vse dovoljeno, ampak se hkrati vrača estetika lepega. Moje skladbe za ta cede so nastajale za različne namene in v različnih obdobjih, recimo prvo skladbo Carpe Diem sem napisal za mamo že pred šestimi leti in je to seveda skladba z lepimi melodijami. Čeprav sem mlad, bi lahko že govoril o treh ustvarjalnih obdobjih: najprej sem iz sebe metal samo ideje in lepe melodije, iz drugega obdobja je recimo skladba Duhovin/Erlkönig, navdahnjena z besedilom Goetheja, ki ga je uglasbil že Schubert, iz zadnjega obdobja pa je recimo Sonata št. 1, kjer nisem pozabil na svojo estetiko, je pa skladba formalno zelo stroga. Včasih mi niso bili všeč naslovi skladb "sonata" ali "suita", zvenelo je tako starinsko, zadnje čase imam zelo rad prav te stroge forme, imena.

Prvo mesto med skladatelji pri meni nedvomno zaseda Bach in če grem po času naprej, je naslednji Beethoven, nato Brahms, zelo blizu so mi ruski neoklasicisti Prokofjev, Šostakovič, Bartok in Stravinski, v zadnjem času sem se recimo veliko ukvarjal s Schnittkejem. Kar se tiče zelo sodobnih del, je bil vrh atonalnosti že pred desetletji, toda skladatelji, kot so Globokar, Boulez in Stockhausen, ki so dejansko zelo avantgardni, so tudi kakovostni. To je odlična glasba za analizo in učenje, nemogoče pa jo je ves čas poslušati.

Na skladateljskem področju je ta hip kar malce zatišja, sta pa prisotna dva pola - eni so bolj avantgardisti, drugi bolj tradicionalisti. Sam sem zelo tradicionalen in tudi ločim med tonalno in atonalno glasbo, kar se mi zdi že iz kompozicijskega vidika zelo dobro. Nekateri sicer ne ločujejo glasbe tako, toda mislim, da si mora vsak izdelati svoje definicije.

Je vašo ploščo komentiral kakšen slovenski skladatelj?

Zdi se mi, da imam precejšnjo podporo, veliko jih vidim na svojih koncertih, in tudi na ta cede je bilo nekaj pozitivnih odzivov.

Kako je prišlo do izvedbe vašega novega dela v Musikvereinu?

Na to skladbo sem izredno ponosen, vedno sem imel tudi velik smisel za ritem. Konservatorij ima predavanja na temo tolkal in potem kdaj študentom naročijo nova dela; na koncertu se potem združimo tolkalisti, komponisti in dirigenti. Ko sem dobil naročilo, sem takoj začutil edinstveno priložnost, kajti v principu takšnih zasedb sploh ni. Pri tem sem se hotel držati svojih estetskih norm, čeprav pri tolkalnih skladbah težko govorimo o tonalnosti ali atonalnosti. Napisal sem tri stavke - prvega zelo skonstruirano, drugega v počasnem tempu vse do crescenda, kjer na koncu razbijamo tudi kozarce, tretji stavek pa je izjemno ritmičen z zelo virtuoznim finalom. Nastalo je delo za nemelodična tolkala, torej ni ksilofonov in podobnega, in uspelo mi je združiti svoje skladateljske ideje ter znanje s študija. Koncert so najprej odigrali na Konservatoriju, po zelo uspešni izvedbi pa so ga uvrstili še na koncert v Musikverein.

Skladateljstvo verjetno ne bo povsem nadomestilo kitare in zato se najbrž komornemu muziciranju ne boste odrekli?

Z Makom Grgićem sva prej dolgo časa igrala vsak v svojem duetu, potem pa sva se združila v Prokofiev Guitar Duo. Ujela sva se kot prijatelja in razmišljujoča v glasbi, vedno mi je užitek igrati z njim, že zato, ker sva oba perfekcionista. Zdaj sicer težje vadiva, ker je šel v Ameriko, sva pa projekte zastavila bolj ambiciozno in se v ta namen povezala z agencijo He-Art. V duetu vlada zelo kreativna energija, on je tudi človek, katerega mnenje mi zelo veliko pomeni. Pred tem sva pet let zelo uspešno igrala z Janezom Golobom v Golob-Kuhar kitarskem duetu.

Večino dneva vadim kitaro, komponiram dejansko manj. A med vadenjem dobim zelo veliko idej in včasih jih potem samo notiram. Ko imam idejo, skladbo napišem relativno hitro. Včasih kaj tudi "deletiram". Tonalno glasbo vso skladam prek računalnika, atonalno pa najprej na papir, si dam duška s konstrukti, nato pa vse skupaj prepišem v računalnik. Rad namreč tudi slišim, kar nastane, in lahko potem še popravljam.