Kovačev peskovnik

Prava tehnična prelomnica, računalniško opremljanje Dnevnikove hiše in tudi predvsem samostojna končna tehnična priprava časopisa, kar pomeni, da v Dnevniku v celoti pripravimo strani, se je zgodila postopno. Kot omenja Dejan Kovač, urednik zunanjepolitične rubrike Dnevnika, se je vse skupaj začelo z dvema računalniškima postajama Linotype, ki ga je Dnevnik po zaslugi urednika Milana Medena dobil ob razdružitvi Tiskarne Ljudska pravica in Dnevnika v drugi polovici osemdesetih let. Hkrati je hiša kupila nekaj računalnikov commodore, na katerih so začeli pisati prva besedila in jih prenašati v tiskarno prek Linotypeovega terminala, prenos pa je takrat potekal peš, s pomočjo disket.

Prvi pogovori za nov računalniški sistem so se začeli v začetku devetdesetih let, po ogledu več sistemov pa so se poleti 1995 odločili za sistem HES (Hyphen Editor System) italijanske podružnice angleškega podjetja Hyphen. Še danes uporabljamo praktično enak sistem, čeprav močno izboljšan in posodobljen, italijansko podjetje pa se danes imenuje Tera s.p.a.. V teh aktivnostih je zelo aktivno sodeloval tudi Robert Mecilošek, nekdanji odgovorni urednik Dnevnika, ki je bil po osnovni izobrazbi meter in je celovito poznal problematiko.

Prve strani so začeli v Dnevnikovi redakciji postavljati jeseni 1995, v celoti pa se je dejansko samostojno postavljanje strani začelo spomladi 1996. Vse skupaj je slišati zelo preprosto, a v resnici so se bili boji, bile so tudi osebne travme, ko je bilo treba čez noč začeti uporabljati računalnik.

Dejan Kovač (urednik) in Borut Prinčič (kasneje se je pridružil še Gregor Furlan) sta začela prva prelamljati (pripravljati za tisk) strani zunanje politike (jeseni 1995) in to ob mnogih pomislekih in negodovanjih, vseeno pa je že nekaj mesecev kasneje vsa hiša prešla na ta način dela. Še pred tem pa je elektronsko postavitev nekaterih strani Nedeljskega začel tehnični urednik Nedeljca Janez Demšar (junija), del Dnevnikovih strani pa je začel postavljati tudi tehnični urednik Ivan Žitko. Zanimivo pa je bilo, da so postavljali elektronsko samo besedila, fotografije pa še niso bile skenirane (poseben oddelek za skeniranje fotografij je nastal kasneje) in so se postavljale klasično v tiskarni, ki je potem Dnevniku enostavno zaračunala celo stran.

Sistem je sprva potekal še vzporedno in tehnični uredniki so risali postavitve še na papir, vnos pa je potekal skozi računalnik. Kasneje, po dodatnem izobraževanju, pa so v celoti prešli na delo prek računalniških zaslonov. Prvi računalniki konec osemdesetih let so bili v posebni sobi, ki smo jo imenovali peskovnik. To je bil prostor v četrtem nadstropju, kjer je bila večina strojev, in tam so praktično pisali vsi novinarji. Kasneje, od leta 1993, se je začela hiša postopoma opremljati in danes ni redno zaposlenega novinarja, ki ne bi imel popolne računalniške postaje z vsemi povezavami.

Okna na vsaki mizi

Omenili smo sistem angleškega podjetja Hyphen. Prvi redakcijski sistem smo začeli uporabljati leta 1995, leta 1998 posodobljen program podjetja Tera iz Milana Good News 1, pravo revolucijo v uporabi računalniškega sistema pa smo izpeljali leta 2005 z uvedbo sistema Tera Good News 3, ki je integriran računalniški sistem, podprt z bazo podatkov in številnimi orodji. V bistvu je bila osnovna ideja Hyphna, da naredijo redakcijski sistem, ki bi deloval v sistemu Windows. Takratni računalniški redakcijski sistemi so bili namreč izjemno dragi, Hyphnu pa je uspelo narediti sistem, ki je deloval na običajnih PC in je bil štiri- do petkrat cenejši od drugih.

Podjetje Tera iz Milana je takrat kot podizvajalec pripravilo te programe za podjetje Hyphen, ko pa je to prišlo v krizo, so odkupili pravice, tako da se program danes imenuje Tera Good News. Računalniška služba v Dnevniku je nekaj časa delovala ločeno za redakcijski (vodil ga je Borut Prinčič) in poslovni (vodil Igor Dolenc) del, po letu 2000 pa se je oddelek združil v informacijsko-tehnološki oddelek, ki ga vodi Igor Dolenc. Razvoj gre seveda naprej in je danes samo še vprašanje časa, kdaj bomo obstoječi sistem ponovno posodobili s programom Tera Good News 4.

Konec devetdesetih let je prišel v hišo tudi novinar in dokumentalist Brane Šalamon, ki je poskrbel za revolucijo v dokumentaciji in danes lahko vsak novinar s klikom najde tekste vse od leta 2000, podobno pa velja tudi za fotografije. Fotografije pred tem letom so se skenirale in prenašale v elektronsko obliko, žal pa je v dokumentacijski centralni bazi samo del njih, preostale so še vedno na zgoščenkah. Brane Šalamon pa je bil tudi zaslužen za to, da smo Dnevnik in druge edicije začeli objavljati tudi na internetu, in sicer januarja 1998.

Skesani uporabnik

Vrnimo pa se k Prinčiču, ki zelo rad pove anekdoto o uporabniku, ki zadeva avtorja tega podlistka.

"V prvih letih, ko smo imeli še dokaj preprost redakcijski sistem zaporedno vezanih računalnikov, je novinar Nedeljskega in Dnevnika Tomaž Bukovec dobesedno priletel iz peskovnika v dnevno uredništvo preklinjajoč vse računalniške sisteme, kako so neuporabni, ker mu je računalnik zbrisal celotni tekst z vsemi pomembnimi podatki. In kot nemalokrat do tedaj, smo bili spet vsega krivi računalničarji.

Dejstva pa so bila drugačna. Do njegovega računalnika je prišel Grega Furlan in hitro našel 'tehnično in programsko' napako. Bukovec je namreč pomotoma zminimaliziral okno (pritisnil je minus) in zato ni več videl teksta. Potrebno je bilo enostavno pritisniti ukaz restore in stvar je bila rešena. Čez nekaj trenutkov je Bukovec spet prihitel v desk, tokrat z opravičilom, da je računalniški sistem v redu in da ni butast računalnik, ampak on. Mislim, da je bil v vsej zgodovini mojega ukvarjanja z operacijskimi računalniškimi sistemi edini primer, ko se je uporabnik opravičil za svojo napako."