Seveda sem tudi jaz v minulih dneh sledil ameriškim načinom navijaškega proslavljanja oziroma besnenja. Rekel bi, da so neke razlike in podobnosti z domačijskimi primeri. Na primer, vancouvrska policija, ko razganja od vnovične izgube naslova pobesnele canuckse, izrazito ne kaže milosti. Da so navijači Canucksov znoreli, namreč ni nekaj novega, recimo posledica navijaške evropeizacije ali pač posledica recesije, navezava na proteste proti svetovnemu redu ali kaj podobno zmotnega, na kar bi človek lahko pomislil.
Niso namreč znoreli prvič. Leta 1994 so prav tako demolirali neki mestni predel, trgali table, kable, znake, razbijali trgovine, se pretepali s policisti, med seboj in sploh imeli živahno zabavo na neki mestni ulici. Prizor, v katerem nemški ovčar drži za nogo navijača, ki ga dva policista vlečeta stran, vodič pa si psa precej časa ne prizadeva od te noge odvleči stran, je tamkaj očiten standard. Videli smo lahko tudi njihove nasprotnike bruinse, kako so se izza nekakšnega amfibijskega vozila na čelu kolone popeljali po ulicah Bostona, ki so bile polne in slaveče, tako kot veleva v filmih o vrnitvi zmagovitih ameriških herojev domov ustvarjen arhetip. Konfetozno.
In medtem ko so v Miamiju poraz svojih sprejeli stoično in se bržkone šli hitro potešit na kako floridsko jezero oziroma se povaljat v tisti fini pesek, ki bi se ga splačalo doživeti, so takisto spodoben špalir svojim zmagovitim Mavericksom priredili v Dallasu. Teksaško sonce je sicer delovalo za kakršne koli intenzivnejše dnevne manevre protestno navijaške narave, a so me Dallašani spomnili na nekaj, česar tudi sam ne poznam dolgo. Na vzklikanje: "MVP, MVP!" Spomnim se ga s sprejema košarkarjev pred Namo, ko se je to vzklikalo E. Lorbku. In moram reči, da gre za fantastičen vzklik. Prav potegne te, da ga skandiraš. Nekaj je v njem. Morda res predvsem to, da gre za ultimativno priznanje košarkarju in zato tudi kratica ni mogla spodleteti in se izkazati za neskandiraško? Morda ga še kdaj doživimo.
