Namesto njegovih skic za paviljon, ki jih je pripravljal pred smrtjo, so se odločili razstaviti že obstoječa dela, projekte v navezavi z afriškimi umetniki, filme, gledališke predstave in močne kritične izjave.

Osrednjo kurirano mednarodno razstavo z naslovom ILLUMInation (besedna igra med svetlobo in nacijo), ki se razteza v dolgih hodnikih nekdanje orožarne in v osrednjem paviljonu v Giardinih, je letos kurirala izjemna švicarska kuratorka Bice Curiger. Beneški bienale kot osrednja manifestacija na področju likovne umetnosti je vedno tudi subtilna političnoekonomska igra. K izboru švicarske kuratorke je verjetno prispeval trenutni ekonomski položaj v Evropi, pri čemer Švica še vedno igra vlogo trdnega finančnega stebra. Najbrž ni naključje, da je zlatega leva za najboljše delo prejel ameriški umetnik Christian Marclay za megalomansko filmsko delo Ura (The Clock), ki je sestavljeno iz filmskih izsekov, kjer igralci omenjajo čas, uro, trajanje. Inteligentna montaža daje originalnim filmom popolnoma novo pripoved, ki traja celih 24 ur. Glavni sponzor letošnjega beneškega bienala je švicarski proizvajalec ur Swatch.

Osrednja razstava je tako kot vsako leto predimenzionirana. Večina del je razprostrta ali včasih napihnjena na mnogo večje dimenzije, kot je to v navadi za tovrstna dela na manjših razstaviščih. Ogromnih dimenzij niso postavili le tam, kjer je to smiselno, kot npr. pri kipu švicarskega umetnika Ursa Fischerja, ki je v vosku vlil kip Ugrabitev Sabink, ki se počasi topi; ali pri čudaško ozkih hodnikih poljske umetnice Monike Sosnowski. Določene konstrukcije za video dela in svetlobne instalacije so arhitekturno zanimive, ker jih je načrtovala arhitektka Benedetta Miralles Tagliabue (dobitnica nagrade za paviljon na šanghajskem Expu), a niso docela dobro prilagojene samim razstavljenim delom. Postavila je ogrodje za svetlobno delo Nacionalni nepaviljon tukaj in zdaj angleškega umetnika Haroona Mirza, dobitnika srebrnega leva za najbolj obetajočega mladega umetnika. Mirza se je igral z rezistenco intenzivne podobe v prostoru brez luči. Omenjena arhitektka je zasnovala tudi kubus za svetlobno instalacijo ameriškega umetnika Jamesa Turrella in kocke, v katerih se je dobesedno skrival video švicarskega umetnika Fabiana Martija, ki so ga našli le zvedavi otroci.

Kuratorka Bice Curiger si je pri koncipiranju kompleksne razstave zastavila zelo verodostojno vprašanje: ali umetnost in umetniško srenjo lahko razumemo kot samosvojo nacijo, ki podira meje med ljudmi, rasami, državami, spolom? Rdeča nit njene razstave je bila poleg tega tudi postavitev del, ki se ukvarjajo s svetlobo. V tem sklopu lahko beremo tudi spremljevalno razstavo novomedijskega umetnika Federica Diaza, ki se ukvarja z robotiko. Zanimiv odnos do svetlobe prikaže slovaški umetnik Roman Ondák, ki je z enostavnim video posnetkom gruče v temi ustvaril v prostoru močan klavstrofobičen in emocionalen moment. Povsem drugačne emocije pa je sprožala videastka Papilotti Rist, ki je v treh v zlato uokvirjenih video slikah manjšega formata interpretirala sanjsko mavrično podobo Benetk na podlagi renesančnih slik. Velika kurioziteta bienala so tudi tri originalna Tintorettova dela.

Curiger je na razstavi dokaj dobro razporedila generacijske in spolne razlike. Od 83 umetnikov na razstavi jih je 32 rojenih po letu 1975 in 32 je žensk. Slabše pa se je odrezala pri vključevanju umetnikov, ki prihajajo iz nezahodne hemisfere. Ideja o preseganju meja med nacijami in razredi v polju umetnosti se je najbolj eksplicitno vtisnila z delom južnoafriškega fotografa Davida Goldblatta, ki je poleg fotografij getoiziranih območij iz ptičje perspektive nanizal številne šokantne portrete storilcev hudih kaznivih dejanj na kraju, kjer so zločin storili. Delo z nas sleče vsakršen moralizem.

Največja blasfemija, pravi monstrum tokratnega bienala je italijanski paviljon, ki ga je kuriral nekdanji italijanski minister za kulturo v Berlusconijevi vladi in zloglasni televizijski voditelj Vittorio Sgarbi. V prostor je dobesedno natlačil 200 del, ki domala visijo druga čez drugo, kakor v velikem zabaviščnem parku. Manjkajo samo še na pol gole plesalke iz seksističnih in kičastih televizijskih šovov. Največja perverzija Sgarbijevega egotripa je dejstvo, da je avtorstvo za izbor del prenesel na 200 italijanskih literatov in mislecev in si s tem opral roke. Njegova populistična razstava se cedi od nacionalnega ponosa in v podtonih pravi: "Mi imamo vse, kar si sploh lahko predstavljate!"