V Magrisovih delih se tematike, kot je povedala prevajalka številnih njegovih del Veronika Brecelj, selijo iz esejistične forme v umetniške, kot bi tam dobile barve. Temo umetnika in njegovih notranjih stisk in dilem, ki jo je sicer tako temeljito obdeloval avstrijski pisatelj Thomas Bernhard, pa je Magris, kot je povedal, doživljal globoko avtobiografsko.

Razstava namreč pripoveduje o tržaškem slikarju prve polovice 20. stoletja, Vitu Timmlu, učencu znamenitega dunajskega slikarja Gustava Klimta, ki je po prvotnem zagonu in uspehih po smrti mlade žene zapadel v obup, dvome, alkoholizem in samouničevalnost, ki ga je na koncu pripeljala v psihiatrično kliniko, kjer je leta 1949 umrl. Med slikarjevo zapuščino so bili tudi zapiski, ki so tudi z Magrisovim sodelovanjem izšli v knjižici Il magico taccuino (Čarobna beležka).

Da se je Magris za oris slikarja sploh lotil dramske forme, je zaslužen avtorjev prijatelj, skladatelj, ki ga je povabil, naj napiše libreto za lirično opero, ki jo je nameraval zložiti. Zamisli nista uresničila, pisatelj pa je vendarle začel razmišljati o dramatiki in jo tudi preizkusil v Razstavi.

Raztrgati jezik, raztrgati življenje

Tisto, kar prvo zbode v oči, je jezik, ki ga je pri tem pisanju uporabil in ki je sive lase, kot je povedal, delal tudi prevajalcu drame, režiserju Marku Sosiču: jezik namreč sledi psihološkim nihanjem protagonista in tudi njegovim lastnim zapisom iz Čarobne beležke (ki je avtorja navdihnila, a je dobesedno iz nje prepisal le dva stavka), to pa pomeni, da niha med italijanskim tržaškim dialektom, ki ga je prevajalec izvrstno pretopil v slovensko tržaško-primorsko govorico, in visokim jezikom, med popevčicami, izštevankami, nemškimi izrazi, pijansko raztrganostjo in poetično lucidnostjo.

To jezikovno prehajanje iz lege v lego odslikava Timmlovo usodo, njegova velika mladostna platna, ki so se pri koncu skrčila na majhne risbice, njegovo željo po pisanju, ki jo je spremljala hkratna želja po uničenju jezika, njegov popolni anarhizem in avtodestruktivnost, ki sta ga gnala v vse mogoče skrajnosti, tudi v fašistično vero o možnosti celovite uresničitve človeka.

Timmel je človek s totalnimi zahtevami, živeti hoče polno življenje v ustvarjalnem, intimnem in eksistencialnem smislu, hoče neomajno svobodo in večno ljubezen, hoče smisel in je neusahljiv ustvarjalni genij. Ker pa se mu ta popolnost, kot vsem ljudem, izmika, ne zna živeti z nelagodjem, ki ga spoznanje o neuresničljivosti te totalnosti prinaša. Prav njegova izjemna tenkočutnost in razprtost ga pehata iz velikega in odprtega v klavstrofobično samozatiranje in samozapiranje, v propad, brezup, ponižanja in socialno dno ter končno v norost; v vse oblike bega pred stvarnostjo, v zatiskanje oči in ušes, v patološko objokovanje preteklosti in v končno pozabo.

Radikalnost bolečine

Ta radikalna bolečina, pravi Magris, ki jo človek spozna ob največjih osebnih tragedijah, je tisto, kar je hotel ubesediti, bolečina, ki človeka ne le do temeljev pretrese, ampak dejansko spremeni nekatere vidike njegove osebnosti: "Bolečina je kalna, blatna, pride kot potres, ki nas sili v egoizem, ko uničujemo sebe in izkoriščamo tiste, ki nam skušajo pomagati." Je vrtinec, srečanje z Meduzo, ko se govorica razstreli, je najnižja točka, za katero ne moreš vedeti, ali je dokončna poguba ali preobrat navzgor.

V ustvarjanju se to stanje odraža skozi "nočno" pisavo, kot je to poimenoval nedavno preminuli argentinski pisatelj Ernesto Sabato. Dnevna pisava predstavlja pisateljeve vrednote, njegov odnos do življenja, nočna pa daje prostor sencam, ki bi jih radi skrili, platem, ki jih niti sami ne poznamo, tukaj Meduzi ni mogoče spremeniti frizure, ker ima namesto las kače. To je Sabato tako izvrstno začutil, pravi Magris, da so namreč pod še tako lepimi cestami umazane kanalizacije, kjer je lahko tudi dva in dva pet.

Pisatelji niso bolje kot drugi ljudje opremljeni za življenje, niso posedovalci večje modrosti, in kot je opozoril Czeslaw Milosz, lahko imajo mrzlo srce, celo kadar pretresljivo upesnjujejo trpečega otroka, če jih bolj gane lepota lastnih verzov kot otrok. Tisto, kar literatura in njena analiza dasta, je predvsem večje razumevanje življenja, ne pa napotki za njegovo pravilno rabo.