Ali Slovenci svoja neprijetna čustva najraje izražamo prav za volanom?

Raziskave kažejo, da ljudje neprijetna čustva v prometu bolj verjetno izrazimo kot drugje. Zlasti v avtomobilu nam je zagotovljena neka mera anonimnosti, ki je v siceršnjem življenju običajno nimamo. Poleg tega se v avtu doživljamo dovolj zaščitene in močne, da si privoščimo več svobode pri izražanju neprijetnih čustev v interakciji z drugimi udeleženci cestnega prometa.

Bi torej lahko dejali, da smo slovenski vozniki pravzaprav strahopetci, če si upamo neprijetna čustva izraziti šele takrat, ko imamo ta občutek anonimnosti, varnosti in moči?

Pri nas si veliko ljudi ne upa izražati neprijetnih čustev tudi zato, ker tega ne znajo početi na ustrezen način. A preden označimo Slovence za strahopetne, je treba upoštevati dejstvo, da smo v vlogi voznikov zelo ovirani glede možnosti komuniciranja. Za volanom prihajamo v vrsto dvoumnih, nejasnih, konfliktnih situacij, kjer je izrazna omejenost voznikov še posebno frustrirajoča. To prispeva k temu, da so čustveni odzivi voznikov na ravnanje drugih udeležencev v prometu bolj vidni in pogosteje tudi agresivni ali celo destruktivni.

Način življenja se odraža za volanom

In mogoče zato, ker ni veliko možnosti za komunikacijo, tiste možnosti, ki jih imajo, izrazijo še toliko bolj poudarjeno?

Drži. Če bi imeli možnost komunicirati bolj jasno in neposredno, bi se verjetno bolj civilizirano odzvali. Tako pa dramatično in slabo artikulirano uporabijo vsa komunikacijska sredstva, ki jih imajo pri roki. Ali je to hupa, svetlobni signali ali pa kar avto sam.

Po eni strani se za volanom obnašamo drugače kot sicer v družbi, po drugi strani pa velja, da človek vozi tako, kot živi ...

Način siceršnjega življenja se dejansko odraža tudi v našem ravnanju na cesti. Udeležba v cestnem prometu pa je vendarle zelo posebna socialna situacija, zato se na cesti ne vedemo povsem enako kot na drugih prizoriščih. Dejstvo pa je, da živimo v hipermobilnem svetu, da je tempo življenja na vseh naših poteh skrajno hiter in nas čustveno obremenjuje. Poleg tega večini ljudi pogoji življenja v sodobni družbi niso naklonjeni. Domala vsi smo deležni veliko stresa, ekonomskih pritiskov in negotovosti, razmere pa so demoralizirajoče zlasti za tiste, ki zasedajo najslabše položaje na družbeni lestvici. V interakciji v prometu torej vstopamo z "vnetljivim čustvenim tovorom", kar se zrcali na nestrpnosti na cesti.

Ali prav na to cilja tudi ameriški zgodovinar in družbeni kritik Russel Jacoby, ki o prometnih nesrečah ne želi govoriti kot o nesrečnih slučajih, temveč o delu "morilske nujnosti" današnje družbe?

Pravzaprav da. Glede na to, da lahko za vnaprej okvirno predvidimo obseg "nesreč" s smrtnim izidom, je očitno, da gre za več kot zgolj nesreče. Tolikšno število nesreč je očitno davek, ki ga plačujemo zaradi specifične strukturne ureditve družbenega, zlasti ekonomskega življenja. Socialno nepravična razporeditev virov in bremen ter prevladujoča kultura, ki jo podpira, porajata tvegana čustva, ki se pogosto nasilno izrazijo. Na primer za volanom. Nerealno je verjeti, da se lahko medosebno nasilje v družbi bistveno omeji brez posegov v družbeno strukturo in prevladujočo kulturo.

Vsaka udeležba v prometu sproža pri vozniku določeno stopnjo čustvene vzburjenosti, razdraženosti, različni dejavniki pa jo nato lahko še povečajo. Ali na voznika neposredno bolj vplivajo drugi vozniki ali dogajanje izven ceste? Na primer razmere doma in v službi?

V principu so čustva ljudi za volanom najpogosteje povezana z drugimi ljudmi, bodisi s soudeleženci v prometu bodisi z drugimi ljudmi, ki so za voznika pomembni izven same prometne situacije. Vsak udeleženec cestnega prometa vedno od nekod prihaja in nekam gre. Zato dogajanje v prometu zanj nima samo situacijskega pomena "tukaj in zdaj", temveč je tako ali drugače povezano tudi z njegovim siceršnjim življenjem "tam in takrat". Neki dogodek v prometu - na primer oviranje s strani drugega voznika - lahko morda močno ogroža našo siceršnjo predstavo o sebi, ali pa neki naš projekt, odnos ali kako drugo vrednoto. Na takšno ogrožanje se nekateri odzovejo z nasiljem.

Sredinec kot očitajoče sporočilo

Za volanom niso zaželena niti neprijetna niti prijetna čustva, saj lahko tudi prijetna čustva zmotijo voznika in zmanjšajo njegovo pozornost. Vendar se mi zdi pomembna razlika med obema vrstama čustev tudi ta, da so neprijetna čustva bistveno bolj "nalezljiva". Na primer: Nekdo, ki besen odvihra iz službe in svojo jezo v prvem križišču znese nad voznikom, ki pri zeleni luči prepočasi spelje - mu hupa in kaže sredinec - lahko pri tem nič hudega slutečemu vozniku vzbudi užaljenost. Užaljeni voznik lahko nato nalašč pelje izjemno počasi le zato, da nervoznemu vozniku "vrne" za hupanje, hkrati pa pri vseh voznikih, ki vozijo za njim, vzbudi občutek frustriranosti, torej novega neprijetnega čustva.

Točno ta dinamika se pojavlja v prometnih situacijah. Bolje bi seveda bilo, ko bi bili manj čustveno dotakljivi za takšne provokacije in bi se odzvali bolj kultivirano. A za to sta potrebni "emocionalna pismenost" ter sprejemanje odgovornosti za svoja čustva in njihovo izražanje. Tu pa ni prostora za prepričanje, da se neprijetnih čustev lahko kar "nalezemo" drug od drugega. Žal pa se stvari praviloma odvijajo po dinamiki, ki ste jo v vprašanju opisali.

In tako lahko v Ljubljani iztegnjen sredinec čez tri ure v Mariboru posredno povzroči prometni zaplet ...

Ja. S to gesto "simbolne falične penetracije v svet drugega" vozniki zelo učinkovito, a žal na neustrezen način povzamejo svoje očitajoče sporočilo soudeležencu v prometu. Neke neposredne vzročne povezave med omenjenima dogodkoma seveda ne moremo potegniti, ima pa takšna obscena gesta določen vpliv v celotni verigi dogodkov, če se druga stran nanjo odzove z izrazito neprijetnim čustvom in če v takšnem čustvenem stanju vztraja do Maribora.