Kdaj in kako se je rodila vaša ljubezen do glasbe in potovanj?

Rodil sem se v Kolumbiji, od koder prihaja moj oče, moja mati pa je iz Libanona. Bil sem prvi v svoji družini, ki se je pričel ukvarjati z glasbo, pri tem pa mi je nekaj odločilno pomagalo: odvisnost od plesa in glasbe, za katero "trpi" Kolumbija. Na številnih festivalih, karnevalih in pouličnih prireditvah se prepletajo različne kulture in slogi. Tako sem prišel v prvi stik z glasbo.

Pri štirinajstih pa sem odkril svojo prvo ljubezen. Spominjam se, kdaj sem jo prvič videl in kdaj sem jo prvič vzel v roke; ja, do kitare sem čutil veliko strast.

Nato me je pritegnila južnoameriška folk glasba, pa tudi vsi ostali glasbeni stili, jazz, blues, pop , rock, … Takrat je moje mestece postalo premajhno in ko sem bil star 18 let, sem odšel v Barcelono, ki je bila pravi multikulturni talilni lonec. Tam so me ljudje naučili, da se življenje po svetu zelo razlikuje.

Kje vse ste še igrali?

Bil sem v Španiji, na Portugalskem, v Andori, Franciji, Luksemburgu, Belgiji, na Nizozemskem, Danskem, Norveškem, Švedskem, Finskem, na Islandiji, v Estoniji, Rusiji, Belorusiji, Ukrajini, na Poljskem, Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Romuniji, Srbiji na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer sem sedaj. Bil sem tudi v Italiji, Grčiji, Turčiji in Kazahstanu, na drugem koncu sveta pa sem bil v Kolumbiji, Braziliji, Argentini, Paragvaju, Urugvaju, Čilu, Peruju, Boliviji, Venezueli in v Severni Afriki, v Maroku.

Jairo Enrique Benitez Habib

Kako se vam zdi Slovenija?

Ko sem leta 2008 potoval po okoliških državah, sem se ustavil tudi v Sloveniji in spraševal naokoli, kakšni so tukaj ljudje. Prvi odzivi so bili, da ste Slovenci zelo zaprti in hladni, a v tej deželi najdemo veliko čudovitih stvari. Zelo je majhna in odlično organizirana, veliko bolje kot marsikatera druga država. Študenti in mladi imajo tukaj neverjetne priložnosti, ki jih mladi po svetu nimajo. Tega včasih ne cenite dovolj. Verjetno zato, ker ste premalokrat izkusili, kako teže je lahko življenje drugod, po drugih državah.

Vidite sami sebe kot pouličnega glasbenika ali kot svetovnega popotnika?

Nisem poulični glasbenik, ampak glasbenik. Profesionalni glasbenik. Svoje življenje sem posvetil glasbi, dokončal sem glasbeno šolo, lahko igram kot solist ali v orkestru. Igram električno bas kitaro in električni kontrabas ter kubansko in klasično kitaro.

Nerad pa razlikujem med glasbenikom in pouličnim glasbenikom. Razlika je le v kraju nastopanja in številu občinstva, glasba pa ostane enaka. Nikoli mi ni bilo pomembno, pred kakšnim občinstvom nastopam. Ne igram namreč zato, da bi zadovoljil druge ljudi, temveč da bi potešil svoje potrebe po glasbi. Pravemu glasbeniku je vseeno, ali igra pred 20 tisoč ali pred 20 ljudmi.

Kljub temu imate dolgoletne izkušnje v pouličnem nastopanju. Ali obstajajo med pouličnimi umetniki kakšna nepisana pravila, nekakšen kodeks obnašanja? Npr. če jaz igram na tem vogalu, ti ne smeš vsaj 50 metrov v okolici ali kaj podobnega?

Ne, na ulici ni pravil. Nikakršnih, nikoli. Zato moraš biti zelo pameten in iznajdljiv, da ugotoviš, kje je dobro igrati, kakšni so ljudje in tako naprej. Malenkosti te naredijo pravega pouličnega glasbenika. Pravila pa ne obstajajo.

Torej vlada svoboda?

Da, poulična umetnost je popolnoma svobodna. Ta svoboda pa je dvorezen meč. Ljudje si vedno želijo biti svobodni, ko pa to dosežejo, ugotovijo, da bi bili raje na nekaj vezani in od nečesa odvisni. Biti svoboden je zelo težko. Vedno si sam svoj šef, nimaš urnika, nihče se ne bo odločil namesto tebe in če zaideš v težave, je celotna odgovornost na tebi. Če ti primanjkuje denarja, si kriv samo ti, nihče drug ne more biti. Za takšno življenje je potrebno veliko discipline, da si ustvariš svojo rutino in da greš vsak dan igrat, tako kot bi šel v službo.

Kaj pa kakšne "skrivnosti obrti"?

Tudi teh ni; model, po katerem bi se lahko kjerkoli ravnal, ne obstaja. Vsako mesto je drugačno, ljudje so si med seboj popolnoma različni, vsak trenutek se razlikuje od naslednjega, noben dan ni enak prejšnjemu.

Sicer pa je, ko igraš na ulici, najpomembnejša samozavest. Ljudje takoj opazijo tvojo negotovost, ta pa se močno čuti tudi v glasbi, ki jo igraš. Ta ni več glasba, temveč le še hrup. In ljudje nočejo poslušati hrupa. Če pridejo ven na pijačo po osmih urah službe, da se malce sprostijo, ne marajo poslušati hrupa. Lahko pa poslušajo nežno glasbo v ozadju, ki jih sprosti.

Kaj storite najprej, ko pridete v nov kraj?

Najpomembnejše pa je, da nikoli ne izgubljam časa. Takoj poiščem sobo, kjer bom spal, takoj se odpravim v središče mesta in si ga ogledam ter ga skušam začutiti. Opazujem obraze ljudi. Tako ugotovim, kaj potrebujejo, kaj jim lahko ponudim. Povsod ljudje potrebujejo nekaj drugega in najprej moraš ugotoviti, kaj je to.

Imate kdaj, ko igrate na ulici, težave z mestnimi oblastmi?

Ja, hvala za to vprašanje. V večini evropskih mest je igranje glasbe na ulici prepovedano. V Barceloni, Madridu, Parizu, Amsterdamu … Lahko te oglobijo, policija lahko ti vzame ojačevalnik in kitaro. Slovenija pa je na tem področju še vedno nekakšna divjina. Ni še zakonov, ki bi prepovedovali poulično glasbo. Seveda obstajajo zakoni, da ne smeš na primer igrati sredi noči in zelo naglas. To je tudi razumljivo, saj ljudje takrat spijo. Poleg tega pa mi je pri Ljubljani strašansko všeč, da imajo ljudje še vedno radi poulično umetnost. Zelo jo cenijo in to lahko čutim tudi sam. Drugje ljudje gledajo nate, kot da si brezdomec, pa nisem revež, saj sem svojo kariero profesionalnega glasbenika gradil zelo dolgo. Po drugih evropskih mestih ni tako kot tukaj.

Kakšen pa je lahko zaslužek na ulici? Gre za minimalne zneske ali lahko človek tudi dejansko preživi s tem delom?

Na ulici zaslužim svinjsko veliko denarja. Več, kot si ljudje mislijo. Predstavljajo si, da poulični
glasbenik nima veliko denarja. A jaz ga zaslužim ogromno, še posebej tukaj, v Ljubljani. Ne sprašujte me o številkah, povem vam samo, da je ogromno denarja.

Torej se da v Ljubljani veliko zaslužiti?

Ja, zelo veliko. Sicer v Sloveniji sodelujem še pri veliko glasbenih projektih, večinoma z glasbeniki iz regije. A zaslužki tam se ne morejo niti približno primerjati z denarjem, ki ga dobim na ulici.