Fizik na invalidskem vozičku, ki ga bo v nekaj letih ubila bolezen gibalnih nevronov, je v intervjuju za britanski časopis Guardian dejal, da uživa v življenju, čeprav nad njegovo prihodnostjo že od enaindvajsetega leta visi črn oblak. "Z mislijo, da bom umrl, živim že 49 let. Smrti se ne bojim, čeprav se mi nikamor ne mudi. Toliko moram še narediti," je dejal.

"Možgane vidim kot računalnik, ki bo prenehal delovati, ko bodo njegove komponente odpovedale. Za pokvarjen računalnik ni nebes ali posmrtnega življenja: to je pravljica za tiste, ki se bojijo teme," je dodal.

Hawkingove trditve gredo še dlje od navedb v njegovi knjigi iz leta 2010 The Grand Design, v kateri navaja, da ne potrebujemo stvarnika, ki bi razložil obstoj vesolja. Knjiga je naletela na oster odziv nekaterih religioznih voditeljev, med drugim rabina lorda Sacksa, ki je Hawkinga obtožil, da je zakrivil osnovno zmoto logike.

Fizik je potegnil jasno črto med uporabo Boga kot metafore in kot vsevednega oblikovalca, čigar roke vodijo vesolje. V svoji uspešnici iz leta 1998 Kratka zgodovina časa se je Hawking lotil razlage, kaj bi pomenilo znanstvenikom, če bi postavili "teorijo vsega" - zbirko enačb, s katerimi bi lahko opisali vse delce in sile v vesolju. "To bi bila ultimativna zmaga človeškega razuma, saj bi tako končno razumeli božanski um," je zapisal. Z zanikanjem posmrtnega življenja je Hawking v intervjuju dejal, da bi morali ljudje živeti polno življenje na Zemlji in ga uporabiti za nekaj dobrega. Na vprašanje, kako bi morali živeti, je preprosto odgovoril: "Z našimi dejanji bi morali slediti najvišjim vrednotam."

Na vprašanje nekega bralca, zakaj smo sploh tu, je odvrnil, da so zelo majhne kvantne fluktuacije v zgodnji dobi vesolja postale semena, iz katerih so vzklile galaksije, zvezde in ljudje. "Znanost predvideva, da bo mnogo vesolij spontano nastalo iz ničesar. Naš obstoj je zgolj naključje," je dodal. Hawking se je v intervjuju dotaknil še M-teorije ali teorije strun in dimenzij v prostoru. Po mnenju fizikov bi z njo lahko izpeljali ciklično hipotezo, hkrati pa je najboljši poskus poenotenja vseh zakonov fizike v en sam matematično okvir, ki je tako matematično kot logično konsistenten, poleg tega pa je konsistenten tudi z vsem, kar vemo o svetu. Dokaze in podporo izpeljavi ciklične hipoteze bi lahko dobili tudi iz velikega hadronskega trkalnika v Cernu.