Raziskovalci so preučili skupno 120 ur posnetega materiala, na katerem so šimpanzi med seboj komunicirali z gibi. Znanstveniki pa so iskali znake, ki bi dokazali, da so živali med seboj namenoma uporabljale signale. Ugotovitve študije so objavili v zborniku o spoznavanju živalskih vrst Animal Cognition.
Študije, ki so jih pred tem opravili na opazovanju šimpanzov v ujetništvu, so pokazale, da živali med seboj komunicirajo s približno 30 kretnjami. "Naša nova spoznanja pa kažejo, da je ta številka še višja,“ je za britanski BBC pojasnila vodja študije, dr. Catherine Hobaiter. "Mislimo, da so ljudje v preteklosti videli le majhen delček tega, saj ne vidiš celotnega vzorca obnašanja živali, če preučuješ le tiste, ki so v ujetništvu. V ujetništvu na primer ne morete naleteti na njihov lov na manjše opice, ali pa dvorjenje samicam ali pa celo srečanje med različnimi sosedskimi skupinami šimpanzov,“ je dodala.
Hobaiterjeva je s skupino sodelavcev v Ugandi preživela 266, kjer je ves čas opazovala in snemala šimpanze v njihovem naravnem okolju. "Te živali sem raziskovala in spremljala dve leti, zato me poznajo,“ je razložila. "Sledim jim po gozdu, oni pa se zame sploh ne zmenijo in se obnašajo tako, kot vedno.“
S kolegom profesorjem Richardom Byrnejem je posneti material podrobno pregledala in kretnje uvrstila v različne kategorije. Iskala sta jasne znake, s katerimi so živali delale namerne gibe, s katerimi so skušale vzbuditi odziv od druge živali. "Opazovali smo, ali je tisti, ki je delal kretnjo, opazoval svoje občinstvo,“ je pojasnil profesor Byrne. "Pozorni pa smo bili tudi na vztrajnost – če posameznikovo dejanje ni vzbudilo odziva, ga je ta ponovil.“
Raziskava pa še ni pri koncu, saj bo naslednji korak še težji. Znanstveniki bodo namreč sedaj skušali razvozlati, kaj vsaka od teh kretenj pomeni. Nekateri od gibov so morda za nas (saj smo ljudje vendarle velike opice!) dokaj poznani, podobne imamo tudi sami. Mladiči, na primer, se med seboj rokujejo, ko se želijo igrati eden z drugim.
