1. Novi dogmatizem ateizma predvsem kot amnezija

Morda bi se zdelo primerno, če bi to razmišljanje pričeli z odzivom na vse močnejše glasove domnevnega "novega ateizma", kot ga predstavljajo Dawkins, Hitchens, Harris, Dennett, Onfray itn., ki menijo, da je vera le iluzija - utvara, pa vendar je videti, da v njih ni ničesar novega, da gre le za ogromno razstavo amnezije, ki med drugim zadeva tudi njihovo intelektualno zgodovino. Še več, kar danes pogosto velja kot razprava o religiji ali ateizmu, je komajda kaj več kot pozornost zbujajoči dvoboj med štirimi stenami različic Nietzschejevega "poslednjega človeka" v resničnem življenju, saj tako ateisti kot njihovi sogovorniki iz verskih krogov obupano skušajo ubraniti izumirajoče meščanske ideale drug pred drugim.

In vendar, kljub bedi in nepomembnosti njihovih razprav ima prav ta skupina sodobnih ateistov in njihovih vernih sogovornikov korist od medijskega kolesja in njegove naklonjenosti do najrazličnejših predstav. Resnično, popularizacija novega ateizma nam nakazuje, da je tu na delu industrija poznokapitalistične kulture, ki to predstavo spreminja v stvarnost, z njo obvladuje skupinsko miselnost in spreminja naše razumevanje pojmov, kaj pomeni biti verski ali znanstven ali ateist, in morda je ta aparat tisto, kar je pri vsej stvari "novo". Pričnemo lahko z razpravo o temeljni logiki kulturne industrije, industrije, na katero sta očitno priklenjeni obe strani razprave in ki se ji zdi nujno, da proizvaja, uprizarja in širi to razpravo oziroma predstavo.

Zdi se, kot da je surovo in dualistično predstavljanje vprašanj, tako značilno za medije, zdaj prodrlo tudi na knjižni trg in zaobjelo tisti del, ki je doslej veljal za prostor resnih razprav. Mediji zdaj že dolgo časa predstavljajo vero v okvirih spopada med tradicionalisti - vraževernimi poblaznelimi skrajneži - in "liberalnimi modernisti". Ta novi pristop nam skuša namigniti, da je vera v temelju blaznost, da je njen naravni sovražnik znanost, da so liberalni verni ljudje malce zmedeni in da je edini priznani način, kako biti verski liberalec, če se človek komajda dotakne duhovnosti.

Ali gre pri tem zgolj za anglosaksonski pojav? Ne povsem. V francoski misli se je zgodil postopen premik od poststrukturalizma k novim oblikam razmišljujočega materializma. Res pa je, da na surove protiverske polemike naletimo predvsem v anglosaksonskih državah. Lahko bi rekli, da zato, ker je tu najostreje prisotna vsa ta zadeva o sodobnosti-znanosti-kapitalizmu. Morda nam Francozi ponujajo zgolj mehkejšo in bolj intelektualno različico iste stvari.

2. Domnevna nezdružljivost znanosti z verskim prepričanjem

Osredotočiti se moramo na dvojnost, ki nam jo predstavljajo mediji: (1) vera ponovno oživlja in (2) pametni ljudje se zavedajo, da je že davno minila. Zdi se mi neverjetno zanimivo, da v Veliki Britaniji, ki je seveda mnogo sodobnejša od Združenih držav Amerike, levica proti desnici vedno pogosteje daje vtis sekularnega proti religioznemu (čeprav se elementi tega pojavljajo tudi v Združenih državah). In to kljub njihovi nedavni zgodovini očitno vernih "levičarskih" političnih voditeljev.

Ta pojav je bil jasno razviden leta 2008 med razpravo o zakonskem osnutku o embriologiji. Tisk je razpravo predstavljal kot levica proti desnici, znanost proti veri itd., in naivno poročal, da znanost lahko reši vsa moralna vprašanja. Medtem ko je večina levičarskih članov parlamenta sicer podpirala poskuse na zarodkih, pa so bili glasovi proti v levičarskih vrstah popolnoma zamolčani. Mediji se vedno bolj izogibajo zapletenim zgodbam in nas zato silijo, da živimo z njihovim dvojnim pristopom.

Res je, predstava "o znanosti" zdaj velja za popolno usodo. Razodetje s pomočjo znanosti človeku prinese slavo. Britanske policijske nanizanke, kakršna je denimo Waking the Dead (Obujanje mrtvih), prikazujejo dolge prizore seciranja človeških trupel, ki ga opravljajo privlačne ženske. Sporočilnost tega je, da je znanost čudovita in sijoča, da je iskanje znanstvenih resnic edini moralni vzgib in da je človeško življenje sicer ena žalostna godlja.

Dawkins in njegovi pristaši si želijo, da bi ta domnevna nezdružljivost znanosti z verskim prepričanjem postala prevladujoče mnenje in pogled na svet. Nasprotovanje takemu pogledu bi pomenilo neko konservativnost, ki ne sledi času in modernosti. Zagovarjam stališče, kako "skrajno nesmiselno" je predvidevati, da so ljudje, ki menijo, da sta vera in znanost združljivi, "očitno neumni". Tako kot imajo pravico do svojega pogleda tudi ljudje, ki so mnenja, da sta nezdružljivi. Nevarnost tukaj pa je, da katerikoli od obeh pogledov želi postati absolutna ideologija, ki izključuje vsakršno drugo mnenje.

Pri novem znanstvenem fanatizmu gre v temelju za propad vseh sekularnih ideologij v poznem dvajsetem stoletju. Prepuščeni smo bili resnici znanosti kot edini pravi resničnosti sodobnega časa. Če je znanost preprosto svoboda vedenja, lahko postane faustovska. In poleg te svobode obstaja le še svoboda, da si sami izberemo svoj način življenja. Temeljna stvar pri tem, ki jo je levica zgrešila, pa je dejstvo, da je svoboda spolnosti nesorazmerno narasla, medtem ko so vse druge pravice upadle.

V Veliki Britaniji ima človek danes komajda pravico demonstrirati in v zaporu je višji delež prebivalstva kot na Kitajskem. Deček za prodajnim pultom brez strank nima dovoljenja, da bi prebiral knjige in s tem izboljšal svoje znanje, nikomur pa ni mar, kaj počne glede spolnosti in alkohola potem, ko se trgovina zapre. Seveda se dvojnost pojavlja tudi okoli spolnosti - vse je dovoljeno in vendar je moška spolnost skorajda vedno izkoriščevalska... -, toda na splošno bi lahko rekli, kot so predvidevali Adorno in Horkheimer in Marcuse, da je namen spolnosti utišati ljudi: nevrotične, histerične, razočarane in nesrečne, ki pa še vedno lahko "gledajo". Vedoč, da si lahko ogledajo pornografski film, ko se vrnejo iz službe, delavci zlahka spregledajo dejstvo, da so izgubili uro za malico, med katero bi lahko ob sendviču v krajevni knjižnici prišli na tekoče s pomembnimi javnimi dogodki.

Po propadu sekularnih ideologij nam bo torej preostala "le še znanost". Seveda pa bo prišlo tudi do "vrnitve religij", saj te danes predstavljajo edino alternativno ideologijo - kar nalezljivo v primeru islama, kjer vero še vedno dejavno živijo številni ljudje.

3. Tekmujoča dogmatizma o neskončnem in presežnem

Po 11. septembru 2001 je bilo medijem dovoljeno, da so zgodbe na temo "vera proti znanosti" predstavljali na še surovejši način. Izjemno pomembno je tudi omeniti, da je Christopher Hitchens podpiral Bushevo zunanjo politiko. To pa zato, ker se na koncu koncev novi liberalizem in znanstvenost še vedno odlično ujemata. Toda Hitchens nikoli dodobra ne pojasni, kako se imperializem razuma povezuje s preroškim vidikom ameriškega imperializma. On in tudi drugi ne raziskujejo vzrokov, zaradi katerih bi bila fundamentalizem in znanstvenost v neki skrivni navezi, v kateri lahko strahotno praznino formalističnega pristopa h gospodarstvu in politiki zapolni skrajna religioznost.

Rasizem in narodni fašizem tega več ne moreta prav priročno početi, saj so človeške rase med seboj pomešane in narodne istovetnosti povsem prepletene - tako da smo deležni regionalizma in nacionalizma. Veroizpovedi pa za razliko od tega prinašajo razpršene globalne istovetnosti, tako da versko skrajništvo lepo sovpada z dobo globalizacije. Isto lahko rečemo za naturalizem, idejo, ki pravi, da sta nam vsem skupna en snovni planet in naša fizična narava.

Doba verskega in filozofskega agnosticizma je torej zaključena - po besedah Quentina Meillassouxa. Danes imamo dva med seboj tekmujoča dogmatizma o neskončnem, materializem in skrajništvo.

Namesto teh strašnih alternativ potrebujemo več apofatičnih (apofatična teologija: zanikujoče bogoslovje ali negativna teologija, to pomeni, da o Bogu lahko povemo samo, kaj ni, ker je Bog Neskončna Skrivnost; nasproti katafatični teologiji, tj. pritrdilnemu bogoslovju) - vendar ne agnostičnih - pristopov k neskončnemu; spoznati moramo, kot je dejal Charles Taylor, da številni ljudje sprejemajo zapleteno zmes vere in nevere, in kot... nas uči papež Benedikt XVI., potrebujemo več dopolnjevanja vere in razuma. Apofatični pristopi pomenijo, da je bistvenega pomena človekova notranja drža pred skrivnostjo.

Vizija krščanstva danes je v tem, kar je zapisal Vladimir Lossky, velik poznavalec mistične teologije: "Apofatizem… je predvsem razpoložljivost duha, ki zavrača oblikovanje pojmov o Bogu in odločno izključuje vsako abstraktno in zgolj intelektualno teologijo, ki bi človeški misli hotela prilagoditi skrivnost Božje modrosti. Apofatičnost je bivanjska drža, ki vključuje celega človeka; ni teologije brez izkustva: treba se je spremeniti, postati nov človek. Da bi spoznali Boga, se mu je treba približati: nismo teologi, če ne sledimo poti združitve z Bogom(…). Apofatizem je torej kriterij, znamenje razpoložljivosti duha, ki je v skladu z resnico. V tem smislu je vsaka teologija v svojem bistvu apofatična."

Prav zaradi te drže, ki označuje apofatično teologijo, je apofatizem lahko pot združitve med ljudmi, vodi nas k skrivnosti drugega (Drugega), k srečanju, osebnemu odnosu z drugo osebo. Tega osebnega odnosa, tega doživljanja ni mogoče razložiti, določiti ali zamejiti. Bližnjega ni mogoče obvladati, ta ostaja skrivnost, ker je obličje drugega sled Neskončnega. Če teologija ne upošteva te razsežnosti skrivnostnega in izkustva, ki pomeni verovanje kot način življenja, se sprevrže v obliko teorije moči, obvladovanja, imperializma, v "zatohli dogmatizem in arogantno moraliziranje", poudarja sedanji papež Benedikt XVI.

Tukaj gre torej za nevarno tveganje, da krščanstvo zaide v površinskost, ideološkost, moraliziranje… V takšni drži človek ne pride ne do srečanja z Bogom ne z ljudmi. Ostajamo sami, zaprti v svojo razumnost in domišljijo, ostajamo v svojih mislih, predsodkih in podobah o drugem, ne moremo pa ga ne srečati ne spoznati, ne moremo mu v resnici prisluhniti. Apofatičnost in simbolna govorica sta torej vizija krščanstva, ki moreta v sodobnem svetu ustvarjati dialog in sta temelj za spoštovanje človeka v vsej njegovi drugačnosti, enkratnosti in svobodi, ki odpira neskončne možnosti bivanja.

4. Od skrajnega kapitalizma (libertinizma) k poskusom ateizma in nihilizma

Naslednje vprašanje, mimo katerega ne moremo, pa je: ko razmišljamo o zgodovinskem razvoju kulturne logike sodobnega ateizma, kaj bi poimenovali kot njegovo določujočo kulturno obliko, če takšna reč sploh obstaja? Torej, kaj je prisotno že skozi celotno obdobje sodobne zgodovine? Še več, kateri temeljni preobrati v smislu snovanja, razdelitve in organizacije moči so lahko poskrbeli za potrebne materialne pogoje, da se je ta stvar pojavila in pridobila določeno obliko, še posebej v stalno spreminjajočih se družbenogospodarskih pojavih?

Kako je mogoče, da se je ateizem pojavil tako nenadoma - ob koncu osemnajstega stoletja - in se tako hitro uveljavil? Začel se je seveda kot elitni pojav, zato ga že od vsega začetka družbeno povezujemo z idejami o novi, tekmovalni eliti, ki nasprotuje staremu plemstvu. To pomeni, da ga moramo obravnavati kot meščanski pojav ali pa kot pojav dekadentnega plemstva - kar je še ena izmed sodobnih družbenih oblik.

Rekel bi, da Charles Taylor v svojem delu Doba sekularnosti navaja pomembne iztočnice, ko pravi, da je ateistični jaz pravzaprav "starokopitni jaz" - doseči ga ne more nobena zunanja duhovna sila - in da je to jaz, ki je v celoti sam odgovoren za svojo moralnost in samodisciplino. Torej, trdi Taylor, če je latinsko krščanstvo zaradi svojega pretirano disciplinarnega pristopa in pomanjkanja "veseljaštva" uvedlo to vrsto jaza, potem ateizem verske oznake sploh ne potrebuje. Ta ateistični jaz je vsekakor popolnoma avtonomen in kot tak rad vse skrči zgolj na predvidljivi izračun. Raje ima duhovno varnost ter svobodo in udobje sveta kot pa plemiško junaštvo v iskanju smisla.

V Veliki Britaniji je bila vlada vse do recimo Thatcherjeve in Blaira nekako verna. Toda ravno Blair, kakšna ironija, je vpeljal nov politični razred, ki je v politiki videl posel, ki ga je treba izkoristiti, in ta politični razred je v svojem bistvu ateističen. Morda je izrecna osebna vernost nove laburistične stranke na neki način uspela to ideološko prikriti.

Po mojem mnenju je torej sodobnost enaka liberalizmu, liberalizem je enak kapitalizmu - "političnemu gospodarstvu" - in kapitalizem je enak ateizmu in nihilizmu. Da tega ni uvidel oziroma da tega ni v celoti uvidel, je kritični primanjkljaj marksizma. Taylor ima ponovno prav: "Vse kritično upiranje sodobnosti je v svojem značaju 'romantično', saj (1) dopušča, da je več svobode in materialne sreče delna dobrina, (2) stremi za elementi izgubljenih organskih vrednot in (3) ugotavlja, da je protitelesni, protiveseljaški, protispolni, k peklu nagnjeni, kaznovalni in vse preveč redoljubni značaj latinskega krščanstva ironično odgovoren za miselnost razsvetljenstva.

5. Moderni ateizem - opij za ljudstvo?!

Začenja se mi dozdevati, da je tale trojni romanticizem dosti bolj temeljit kot katera koli druga levičarska oziroma desničarska oznaka, ki je navsezadnje le naključni rezultat francoske revolucije. Tako levičarji kot desničarji, trdi André de Muralt v svojem delu L’unite de la philosophie politique (Edinost politične filozofije), so nominalisti: oboji zagovarjajo močno, enotno usmerjenost denarja ali moči ali obojega, pa naj si bo posamično ali sešteto. Obe stališči sta na koncu prav tako ateistični.

Pomembno je, da v tem času ponovno pazljivo preberemo delo Karla Polanyija z naslovom Velika preobrazba, za katero nekateri trdijo, da je najpomembnejše delo politične ekonomije, napisano v zadnjem stoletju. Čeprav gre za socialistično delo, ki resnično sega še dlje od Marxove ontologije in zgodovine kapitalizma iz "verske", socialistične cehovske perspektive, je vendarle izredno sumničavo do večine socializmov - še posebej državnega socializma, pa tudi številnih povezovalnih socializmov, ki jim sledi vse tja v pozno sedemnajsto stoletje. Namesto tega zagovarja široko razporejanje dobička (kot Chesterton in Belloc) in cehovsko omejevanje vstopanja na trg, ki naj bi z omejeno tržno konkurenco dejansko ščitilo konkurenco pred monopolom.

To dopušča "recipročnost" pravila - primat vzajemnega zadovoljevanja potreb. To je po Polanyijevem mnenju človeško merilo, s čimer nasprotuje Smithovi trditvi. Hayeku pa nasprotuje s trditvijo, da je "recipročnost" merilo trgov. Nemški skrajni liberalizem ali teorija "družbenega trga" pogosto trdi enako.

Resnično potrebujemo novo vrsto romantične politike, ki bo izrecno verna, celo pretežno krščanska v svojem razmišljanju, da lahko dosežemo razporeditveno enakost na podlagi vnaprej dogovorjenih vrednot in v izbranem prenašanju in spoštovanju teh vrednot. Torej malce bolj Carlylovo in Ruskinovo politiko, v temelju levičarsko, pa vendar z elementi, ki sicer niso povsem desni, ampak bolj pred-sodobni in tradicionalistični.

Najtežja stvar za kritične mislece danes je razmišljati izven okvirov levičarstva. Uvideti morajo, da sta neoliberalizem in neokonservativizem doživela zmagoslavje ravno zato, ker levica v svoji tradicionalni obliki ni zmožna izraziti ustrezne kritike kapitalizma.

Levičarski kristjani morajo zdaj toliko bolj poudarjati svoje krščanstvo, če si resnično želijo možnosti, da kritično posežejo v politično dogajanje.

Ateizem je meščansko zatiranje; ateizem je opij za ljudstvo - cela vrsta sodobnih avtorjev, ki kritično analizirajo moderni ateizem, le-temu očitajo, da si domišlja, da je odkril ontologijo, ki izključuje vsakršno upanje. V luči tega moramo zdaj slaviti zvesto dediščino kmetov; učenih, častnih in pristno očetovsko skrbnih aristokratov, krščanskih vojskujočih se kraljev, kakršna sta bila denimo Alfred Veliki in Karel Martel; svobodnjaških kmetov in požrtvovalnih učenjakov. Charles Péguy, William Cobbett in Hilaire Belloc so možje našega časa.

6. Ateizem kot religija narave, človeške rase, razredne usode, danes pa kot religija znanosti

Zadnje vprašanje, ki je v tem razmišljanju pomembno, pa je: Kako lahko razumemo ključne intelektualne premike, ki so obenem omogočili in upravičili spremembe v organizaciji moči, ki je prispevala k vzponu sodobnega ateizma? Še več, ob prebiranju običajnih čtiv o ateizmu, ki so v svojem temelju skrajno negativna - kot nekakšno gibanje, ki želi vse desakralizirati, razočarati in demitologizirati -, kako naj si razlagamo intelektualne premike sodobnega ateizma v povezavi s krščansko teologijo? Ali je do intelektualnega razvoja ateizma prišlo zaradi popolnega zavračanja teologije, kot trdijo splošna čtiva, ali bolj prvotno kot struktura alternativne teologije?

Nujno si moramo spet postaviti vprašanje o izredno pomembnem problemu. Številni avtorji, kot je Michael Buckley, so dokazali, da ateizem ni bil zgolj "odvzemajoč". V luči dekadentne poznobaročne teologije je pozitivno razvil samozadostni naturalizem, ali pa so bile razvite nove oblike teizma. Ateizem je pravzaprav pogosto deloval kot religija - narave, človeka, rase, razredne usode -, zdaj pa postaja religija znanosti: demokracija naj bi proizvedla pokorne podpornike razsodbam znanosti, ki naj bi ponujale odgovore na vsa vprašanja, celo etična.

Charles Taylor je proti-odbitno teorijo razširil tudi na družbeno področje. Že sama zamisel o družbenem in političnem redu brez vere je čudaška po vseh tradicionalnih merilih. Izum sekularnega reda je izreden dosežek, vendar precej vprašljiv, kajti namesto vere zahteva razumske temelje, ki jih posameznik ne more kar tako imeti. Torej je praktični ateizem bolj dogmatičen od vere.

Pri Taylorju bi še posebej poudaril dvomljivost liberalizma, ki je v največji meri politična ekonomija. Ali kot piše Pierre Manent v svojem delu Intelektualna zgodovina liberalizma, liberalizem "izprazni dušo" - prinaša negativno svobodo za ceno izgube značaja.

Znašli smo se na križišču. Politika je postala igra senc. V resničnem življenju gospodarstvo in kulturni liberalizem hodita z roko v roki in skupaj rasteta. Levica je dobila kulturno vojno, desnica pa gospodarsko. Seveda pa sta v resnici obe na isti strani.

Bistvo vsega skupaj je, da se temu upremo. To pa seveda pomeni, da moramo ponovno razmisliti o krščanstvu, vendar v bolj veselih, telesnosti naklonjenih okvirih, pa v bolj medosebnih in manj strah zbujajočih okvirih, v okvirih, ki bolj proslavljajo odličnost in krepost na vsakem področju, tudi na področju obrti, kmetijstva in trgovine, in da o krščanstvu ponovno razmislimo z močnejšo voljo do demokratizacije odličnosti.

7. Od kapitalističnega globalnega krščanstva h krščanstvu, ki temelji na lepem in dobrem

Svet kot celota se z izjemno hitrostjo kristjanizira in celo v islamskih deželah, kot je Bangladeš, muslimani najdejo sebi lastno in dragoceno islamsko pot do Kristusa v vedno večjem številu. Takšno dogajanje je mogoče zaznati povsod na južni polobli, prav tako v Indiji, na Kitajskem in drugih azijskih deželah… Tudi Paul Claudel je v svojem delu Satenasti čeveljček ugotovil, da je pomen globalizacije premik k prvenstvu morja - la mer tout entiere - in tako figurativno h krstu in osebnim odnosom, vendar zemeljsko ločeno. Strahotne katastrofe kolonializma bodo odplačane le v primeru, če bodo razumljene kot sprevrženi in vendar po Božji previdnosti nastali načini za širjenje in oznanjanje krščanskega univerzalizma.

Izziv, pred katerim smo zdaj, pa je vzpostaviti dobro in resnično in ne sprevrženo kapitalistično različico globalnega krščanstva.