Zadnja, ki je morala zaradi njega odstopiti, je bila konec februarja zunanja ministrica Michele Alliot-Marie, saj je tednik od konca januarja vsak teden zelo natančno opisoval njene zveze s tunizijskim diktatorjem Ben Alijem in njene počitnice konec decembra, ko je v turistične kraje potovala v letalu diktatorjevega prijatelja, kar ji je omogočilo, da se je izognila mestom, polnim demonstrantov.

Če je Francija v gospodarski in moralni krizi, pa gre Canardu Enchaineju vse bolje. Od izvolitve Nicolasa Sarkozyja spomladi 2007 je povečal naklado za tretjino. Med drugim je Sarkozy časopisu omogočil posebno rubriko Dnevnik Carle B. "Ljubi mi je sporočil, da morava odslej počitnice preživljati v Franciji," je pred kratkim pisalo v njenem dnevniku, "saj morava biti za zgled. Torej nobenih izletov več v New York? Saj to je grozno, nisem se zato poročila."

Medij, ki vpliva na predsedniške volitve in delo celotne državne uprave

Sarkozyjeva vlada je omogočila tudi zabavno afero državnega sekretarja, ki si je za državni denar kupil za 12.000 evrov cigar. Ali pa afero nekega drugega državnega sekretarja, ki je na Azurni obali z lažnimi podatki in s pomočjo strankarskih kolegov na goljufiv način pridobil gradbeno dovoljenje za preveliko počitniško hišo. Eden od novinarjev tednika jo je fotografiral, potem pa fotografije primerjal s podatki v zemljiški knjigi. Oba državna sekretarja sta morala odstopiti.

Leta 1972 je Canard Enchaine razkril, da tedanji premier Jacques Chaban-Delmas štiri leta ni plačeval davkov, kar je leta 1974 omogočilo Valeryju Giscardu d'Estaingu, da je bil izvoljen za predsednika države. Toda tudi z Giscardom tednik ni ravnal v rokavicah in leta 1979 razkril, da je od centralnoafriškega cesarja Bokasse, ki je bil krvavi diktator, dobil diamante v današnji vrednosti več sto tisoč evrov. Morda je tudi zato leta 1981 na predsedniških volitvah zmagal socialist Francois Mitterand.

Informacije, na katere se zanaša tudi konkurenca

Informacije, ki jih objavlja, so vedno zelo zanesljive. Nanje se velikokrat sklicujejo vsi pomembni francoski mediji. Časopis ima številne informatorje, ki so anonimni in so velikokrat na zelo pomembnih položajih, kot priča primer Alliot-Mariejeve, tudi blizu ministrom. Velikokrat se drugi novinarji in politiki čudijo, od kod tedniku vse podrobne informacije o številnih pomembnih posameznikih.

V vodstvu Renaulta so se čudili, kako je tednik izvedel, da so svojemu informatorju, ki naj bi po krivem obtožil tri zaposlene v Renaultu za vohunstvo, že izplačali 250.000 evrov. Vsi francoski mediji so tej novici iz Canarda posvetili veliko pozornosti, saj je vodstvo Renaulta očitno na podlagi sporočila omenjenega informatorja, ki je morda zgolj prevarant, januarja trdilo, da so Kitajci prek treh zaposlenih izvajali industrijsko vohunjenje o novem električnem vozilu. V zadnjih tednih se je izkazalo, da trojica ni imela odprtih bančnih računov v Švici in Liechtensteinu, kot je trdil informator. Očitno so jih iz Renaulta odpustili po nedolžnem, ker njegovi informatorji niso vedno tako zanesljivi, kot to velja za satirični tednik.

Lastniki so zaposleni, zato ni reklam

Resnejši nemški tednik Der Spiegel poudarja, da ima Canard Enchaine v Franciji izjemno vlogo, saj je večina pomembnih francoskih medijev nekako posredno pod nadzorom vlade. Ena redkih izjem je tudi levičarski Liberation, ki pa mu je v zadnjih letih naklada padla na 120.000 izvodov. Tudi levosredinskemu Le Mondu naklada pada, saj Francozi veliko raje berejo lokalne časopise in rumeni tisk.

Prednost Canarda Enchaineja je, da so zaposleni tudi lastniki. Novinarji so delničarji časopisa in se tako lahko brez pritiska zunanjih lastnikov borijo za bolj pošteno Francijo, so pa tudi zelo dobro plačani. Predlani je bil čisti dobiček pet milijonov evrov.

Ena od velikih prednosti Canarda Enchaineja je, da nima reklam. Tudi na tak način želi vodstvo tednika zagotoviti svojo neodvisnost. Njegova posebnost je tudi v tem, da člankov, razen tistih na prvi strani, ni mogoče videti na internetu.

Tednik si zelo prizadeva, da ne bi bilo napak. Če bralec najde kakšno napako, se mora najprej vprašati, če je niso morda zagrešili namenoma. Naslovi so velikokrat izjemno duhovite besedne igre, ki so rezultat pravih literarnih naporov.