Pomembno tranzitno ozemlje
Po poročilu združenja za mednarodne strateške študije (ISSA) iz Washingtona, ki je nastalo že konec leta 1992, je bila Slovenija pomembno tranzitno ozemlje predvsem za orožje, ki je prihajalo iz Nemčije. Tako je 10. aprila 1992 v Luki Koper pristala ladja s 60 tanki T-72 za Hrvaško, v maju pa so Slovenijo prečkali številni konvoji, ki so iz Italije vstopali preko mejnih prehodov Sežana in Kozina. V teh konvojih naj bi bilo po navajanju poročila 1000 protiletalskih raket zemlja-zrak, 2000 ročnih raketometov, 47.000 pušk kalašnikovk, 500 nabojev za vsako od teh pušk in kar 60 motorjev za letala mig 21. Kar nekaj teh transportov je skozi Slovenijo prešlo brez ustrezne dokumentacije.
Do vseh transportov, ki so bili "opremljeni" z ustreznimi dovoljenji, je prihajalo v času, ko je bila sosednja Hrvaška v vojni, a je na izvoz orožja veljal embargo varnostnega sveta. Kot pravi dr. Mirjam Škrk z ljubljanske pravne fakultete, sicer strokovnjakinja za mednarodno pravo, bi lahko bili problematični le transporti, ki so čez naše ozemlje potekali po maju 1992. "Formalnopravno Slovenija ni kršila embarga do 22. maja 1992, ko je postala članica Združenih narodov. Od tega dne naprej pa je Slovenija, gledano pravno, kršila embargo varnostnega sveta," pravi dr. Mirjam Škrk. Glede na kopije dokumentov, nazadnje objavljenih tudi v knjigi Matjaža Frangeža Kaj nam pa morete!, so bila tranzitna dovoljenja - podpisal jih je minister za obrambo Janez Janša - izdana tudi po tistem, ko je bila Slovenija že polnopravna članica ZN in je bila v skladu z ustanovno listino dolžna spoštovati tudi resolucije VS.
Veljala tako embargo kot pravica do samoobrambe
Škrkova pri tem opozarja, da je sicer za vse države z območja bivše skupne države veljal embargo, a hkrati je veljala tudi temeljna pravica do samoobrambe, tako da je bil razlog za kršitev embarga po njenem mnenju "legitimen". Pravi še, da je težko verjeti, da bi se lahko Slovenija zaradi kršitve embarga po maju 1992 znašla pred mednarodnim sodiščem v Haagu, ki je pristojno za tovrstne primere. "Treba je vedeti, da bi jo za kaj takega nekdo moral tožiti in imeti za tožbo pravno podlago. Države ni tako preprosto spraviti pred meddržavno sodišče, to lahko stori samo kakšna druga država, ta pa mora imeti pravno podlago," pravi Škrkova.
Embargo je bil suspendiran decembra 1995 po podpisu daytonskega sporazuma, s katerim so se končali spopadi v Bosni in Hercegovini, leta 1996 pa je bil embargo z resolucijo VS 1074 tudi dokončno odpravljen. "Kot mednarodna pravnica lahko rečem, da je šlo za tehtanje med spoštovanjem odločitev, ki jih je sprejel varnostni svet ZN in so jih države članice dolžne spoštovati, na eni strani, na drugi pa med pravico Slovenije, Hrvaške in Bosne do samoobrambe. Za ZRJ je bil ta embargo tako nepomemben, saj se je vedelo, da ima sama dovolj zalog orožja in streliva. Politično stališče vseh držav naslednic je bilo, da je ta embargo diskriminacijski in da ne prispeva k ohranitvi miru in varnosti na območju, hkrati pa ogroža njihov fizični obstoj," pravi Mirjam Škrk. Dodaja še, da je vprašljivo, če je VS pri svoji odločitvi upošteval načelo sorazmernosti, saj je embargo prizadel predvsem napadane države, ne pa tudi agresorja.
