Na sedmi dan revolucije, ki pretresa njegovo državo, se je libijski voditelj Moamer Gadafi kar dvakrat pojavil na televizijskih zaslonih. Prvič v jutranjih urah zgolj za rekordnih 16 sekund. Človek, ki je navajen ure in ure razpredati o svetovnih problemih, je v bizarni odpravi in z dežnikom v roki sporočil, da ni pobegnil v Venezuelo. Zvečer, potem ko so pod nadzor vstajnikov padla nova mesta, v Tripolisu pa so na cestah ležali ducati trupel ubitih, je sledil drugi nastop. Trajal je 73 minut. Gadafi je mahal s pestmi, žugal s prsti, grozil in obljubljal reforme. Točneje je samo enkrat omenil ustavne reforme. Ta pasaža se je med vsemi ostalimi bučnimi sporočili povsem izgubila. Bil je govor človeka, ki se zaveda, da izgublja nadzor nad državo. Bil je užaljen govor voditelja, ki je ujet za močno zastraženimi stenami osrednje vojašnice v prestolnici in se počuti izdanega. Bil je govor osebe, ki je izgubila stik z realnostjo. Gadafi je de facto napovedal, da utegnejo po ulicah teči potoki krvi. Za nemško kanclerko Angelo Merkel je govor zvenel kot vojna napoved libijskemu ljudstvu. Če ne bo prekinil nasilja nad ljudmi, namerava zagovarjati uvedbo sankcij zoper Libijo, je pristavila.
Gadafi je očitno večerni govor posnel pred svojo leta 1986 zbombardirano rezidenco v Tripolisu, ki so jo napadla ameriška letala, namerno pa je nikoli ni dal popraviti. Izbor kraja je bil simbolen. Dajal je vedeti, da polkovnik ne bo vrgel puške v koruzo. Njegove besede so to zgolj potrjevale. Na trenutke je zvenel, kot da na novo piše svojo zgodovino oziroma kar že zapuščino. On je ustvaril Libijo, Libija je njegova last. To je bilo temeljno sporočilo ene izmed pasaž čustvenega govora. "Vztrajal bom do zadnje kaplje krvi s podporo mojega ljudstva," je dejal. Na libijski zemlji želi umreti kot mučenik. "Ne bom zapustil te zemlje. Tukaj bom umrl kot mučenik. Moamer Gadafi je voditelj revolucije. Nisem predsednik, da bi odstopil. To je moja država. Moamer ni predsednik, da bi zapustil položaj. Moamer je voditelj revolucije do konca časa."
Primerjava s Tienanmenom
Kot se je izrazil, sile še ni uporabil. Toda njegovo potrpljenje ne bo večno. Če se protestniki ne bodo predali, namerava v Libiji očistiti vsako hišo posebej. "Še prosili bodo za milost," je dejal ter med govorom dodal: "Vse bo gorelo!"
To je bila napoved njegove zadnje bitke. Da bo krvava, se odraža v naslednjem citatu, kjer je nujnost stabilnosti v Libiji primerjal s pokolom na pekinškem Trgu nebeškega miru: "Enotnost Kitajske je bila bolj pomembna kot ljudje na trgu Tienanmen," je dejal Gadafi. Ljudi je poskušal prepričati, naj pridejo na ulice njemu v podporo. "Če me ljubite, pridite na ulice in se spravite na mastne opozicijske podgane." Vstajnike naj njegovi podporniki aretirajo in jih predajo varnostnim silam.
Če ne bo miru, takšnega, kot ga želi voditelj, bo kaos, je bilo temeljno sporočilo govora. Nagovarjal ni le državljanov, tudi tujini je pošiljal sporočilo, da je le on najboljši porok za stabilnost v Libiji. Nasilje je po Gadafijevih besedah zagrešila "zadrogirana mladina, ki ne ve ničesar". Sledijo zgolj islamistom, ki želijo Libijo spremeniti v islamski emirat, podoben Afganistanu. V zasedenih mestih Al Bajda in Derna naj bi že ustanovili islamski emirat, ki bo segal do Bengazija. Posledice bo čutila cela država. Še vedno nejevernim državljanom je zažugal z zunanjim sovražnikom: "Mar želite, da pride Amerika in tudi vas okupira kot Irak in Afganistan?" je retorično vprašal. Po njegovem govoru je po poročanju državne televizije nekaj sto ljudi na ulicah Tripolisa vpilo gesla v podporo voditelju.