Ustvarjalna pot tega prekaljenega umetnika se je začela pred dobrega pol stoletja v ljubljanski Drami (med letoma 1977 in 1981 je bil tudi ravnatelj našega osrednjega gledališča), kot profesor za dramsko igro pa je deloval tudi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo; nekaj časa je bil med drugim predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije in Jugoslavije. Njegov igralski opus med drugim obsega okoli 150 gledaliških vlog in več kot 30 filmskih vlog, širši javnosti pa je znan tudi po svojih številnih nastopih v radijskih igrah, televizijskih dramah in nadaljevankah; napisal je tudi že več knjig, vendar se, kot pravi sam, "nima za pisatelja, temveč kvečjemu za pisca".
O življenju, ne le gledališču
Nela Malečkar meni, da je Polde Bibič gotovo človek, ki pozna gledališki svet z vseh perspektiv, navsezadnje je za svoje ustvarjanje prejel Župančičevo in Prešernovo nagrado ter Borštnikov prstan, preizkusil se je tudi kot avtor esejističnih knjig o gledališču, kot so Igralec (1986), Prispevki (1989), Pravljičar (1992), Soigralci (1998), Soigralke (2000) in Izgon: Pripoved o uspehih (2003). Svojemu pisateljskemu opusu je zdaj dodal še Spominjarije, ki so njegova prva knjiga, ki ni neposredno vezana na gledališko tematiko.
Čeprav gledališče ni osrednja tema pričujoče knjige na koncu se odrskega življenja v njej vseeno malo dotakne Bibič pravi, da brez gledališča pri njem ni nobene knjige, "ker brez gledališča pravzaprav tudi mene ni". In čeprav se je kot mladenič navduševal nad mislijo, da bi postal pisatelj, je kasneje to željo hitro tudi opustil, še pojasnjuje; dodaja pa, da njegovih knjig ne bi bilo brez računalnikov, ker "jaz tega na roke ne bi delal". Bibič v Sanjarijah spregovori o skrivnostni očetovi smrti, materi, prvi zaljubljenosti, življenju v Žabji vasi, o strašljivem pohodu v jamo, imenovano Pekel, o še bolj strašljivih vojnih dogodkih (bombardiranju Maribora) skratka, o obdobju, ki sega vse od zgodnjih otroških let do časa, ko je končal akademijo. V pripoved je vpletel še zanimive dogodke iz svojega poznejšega življenja, popisal pa je tudi vrstnike, ki so se pozneje s svojim ustvarjanjem zapisali v slovensko zgodovino.
Pri srcu so mu "maleki"
Vse omenjene izkušnje so vplivale tudi na njegove interpretacije gledaliških in filmskih vlog, saj so mu, kot pravi, najbolj pri srcu vloge malih, običajnih ljudi, tako imenovanih "malekov". "Kajti to je moj svet," razlaga Bibič in obenem dodaja, da je rad odigral tudi kakšno barabo: ena njegovih najljubših vlog je bil tako na primer Volodja v predstavi Veliki briljantni valček Draga Jančarja. Bibič se sicer z negativnimi izkušnjami, še posebno vojnim časom, ne obremenjuje preveč, saj pravi, da so vsa obdobja na neki način negativno vplivala nanj, "zmeraj je bilo nekaj narobe, če ne vojna, pa tudi po vojni, le da takrat niso streljali".
Bibič še pojasnjuje, da knjige Spominjarije z razlogom ni naslovil kot Spomini: meni namreč, da spomini govorijo o nekih pomembnih stvareh, medtem ko sam v teh "spominjarijah" piše "življenje, kot se mi danes zdi, da sem ga takrat občutil, skupaj z vsemi napakami". Od tod izhaja tudi poimenovanje "spominjarije", ki lahko napeljuje tudi na "svinjarije" ali "drobnarije", zaključuje Bibič.
