"Če gledamo na celotno živilsko verigo 'od kmetije do mize', smo izpostavljeni trem glavnim skupinam dejavnikov tveganja: biološkim, kemičnim in fizikalnim. Največ težav oziroma bolezni povzročajo biološki dejavniki, več kot 90 odstotkov, medtem ko so kemični dejavniki krivi le za okoli 5 odstotkov težav. Kljub temu pa se potrošniki najbolj bojimo prav kemičnih dejavnikov tveganja, saj na to nevarnost v domačem okolju nimamo nikakršnega vpliva in je ne moremo zmanjšati. Biološke dejavnike, kot so na primer razni mikroorganizmi v živilih, pa lahko odpravimo oziroma z ustrezno toplotno obdelavo zmanjšamo na sprejemljivo raven," je povedal strokovnjak za varno prehrano na IVZ Pavel Pollak.

Prost pretok blaga v EU je svojevrstna težava

Podobnih primerov, kot je trenutno dioksinska afera, je bilo tudi v preteklosti že veliko, na primer bolezen norih krav ali negativen odnos potrošnikov do gensko spremenjenih organizmov, pravi Pollak: "Gre za določeno kontaminacijo, onesnaženje, ki je posledica industrijskega okolja." V tem primeru pa tudi evropski trg, v katerem živila prosto krožijo, pomeni svojevrstno težavo: "Tako se je v primeru okužene krme iz Nemčije zgodilo, da se je ta krma znašla tudi že v drugih državah. Po drugi strani pa živila, ki prihajajo iz tretjih držav, ob uvozu natančno pregledajo, preverijo vso dokumentacijo in velikokrat izdelke tudi vzorčijo."

Potrošnike pogosto skrbi tudi embalaža, v kateri so živila pakirana. Kako nevarna je lahko, smo na IVZ povprašali koordinatorko dela laboratorija za predmete splošne uporabe mag. Viviano Golja.

"Materiali v stiku z živili niso samo embalaže. Sestavljajo sicer večji del, a živila prihajajo v stik z najrazličnejšimi materiali vse od začetka pridelave pa do končne uporabe. Kmetijski stroji, noži ali transportni trakovi, na primer, pa tudi domači material, ki ga uporabljamo pri pripravi hrane, noži, vilice, posoda… Vedeti moramo, da noben material ni povsem inerten - iz vsakega v živilo migrirajo določene snovi. Najpomembneje pri teh migracijah je, koliko snovi migrira iz materiala v živilo. To je odvisno od materiala oziroma vsebnosti teh snovi v njem pa tudi od vrste živila, s katerim prihaja v stik, od temperature, časovnega trajanja stika, večkratne uporabe in podobnega. Toda v vseh primerih gre za zelo nizko vsebnost, katere zgornja meja je zakonsko določena. Vsaka snov je namreč lahko strupena, pomemben je odmerek strupa," je poudarila Viviana Golja.

Ljudje ne bi smeli imeti takšnega odpora do plastike

"Materiali so zelo različni. Eden od njih je plastika, pod katero spet razumemo cel kup materialov. Plastika lahko v živila spušča ostanke surovin, iz katerih je narejena, in aditive. Lahko spušča tudi kakšne reakcijske in razpadne produkte. Toda te količine ostajajo pod tisto mejo, ki jo določa tudi zakon, in pod katero te snovi za človeka niso nevarne.

Ljudje ne bi smeli imeti takšnega odpora do plastike. Za plastiko, ki prihaja v stik z živili, namreč veljajo posebna pravila in je ne more na primer izdelovati kar vsak, saj tudi za proizvodnjo embalaž živil veljajo stroga pravila. Za potrošnika pa je pomembno, da ta živila uporablja v skladu z navodili za njihovo uporabo. Za ilustracijo lahko povem primer: plastenka za vodo je izdelana in testirana posebej za to in morda ni dobro, če damo vanjo na primer olje, saj za to veljajo povsem drugi preizkusi embalaže. Pa čeprav je na prvi pogled videti, da je to enaka plastika.

Tudi sicer pri proizvajalcih ni opaziti padca pri izdelavi plastične embalaže zaradi nevarnosti takšne embalaže za živilo. Še vedno je namreč zelo praktična. Pojavlja se trend izdelovanja okolju prijaznih materialov in razgradljive plastike, vendar to bolj zaradi varovanja okolja kot zaradi nevarnosti embalaže za živilo," je o zmotni predstavi nevarnosti plastične embalaže povedala Goljeva.

"Pri pločevinasti embalaži so vedno navzoči premazi, ki so lahko tudi nevarni, in s tem je bilo v preteklosti res nekaj težav. Toda proizvajalci so se tega zavedli in so zmanjšali vsebnost tistih nevarnih premazov, tako da trenutno na tem področju ni več težav. Tukaj pa lahko nekaj naredi tudi potrošnik sam. Ko odpre pločevinko, rani njeno površino in takrat lahko kake kovine ali druge snovi migrirajo v živilo. Torej je najbolje, če živilo iz pločevinke takoj prestavi v kakšno drugo embalažo, na primer keramično ali plastično posodo, in ga shrani v hladilnik. Če se človek zastrupi z živilom iz pločevinke, se je to najbolj verjetno zgodilo zaradi mikrobioloških razlogov, ne pa zaradi migracije snovi iz embalaže v živilo," je še povedala Goljeva.