Barbara se je na moževo kmetijo preselila iz bloka, Marija je ena redkih žensk, ki ekološko kmetijo v Čadrgu vodi tudi formalno. Pridih kmečke idile in umirjenega življenja je tudi na podeželju strl kapital, besede kmetica se še vedno drži slabšalni prizvok, kmečka ženska pa kljub dobi mehanizacije in modernizacije ni nič manj obremenjena. Čeprav večino slovenskih kmetij vodijo moški, se to, kako pomembne so na njej ženske roke, pogosto opazi šele, ko odpovedo.

Sodobna kmetica je multifunkcionalna podjetnica

"Kmetija je danes podjetje, kmečka ženska pa že davno ni več zgolj za štedilnikom in nima več rute na glavi. Sodobna kmečka ženska je danes multifunkcionalna podjetnica," pravi Barbara. "Obenem si gospodinja, delavka, veterinarka, ekonomistka, prodajalka, komercialistka, skrbiš za logistiko," našteva. Marija dodaja, da je kmečka ženska vsestranska: "Zjutraj v hlevu, dopoldne na tržnici, opoldne v kuhinji..." "Če razmišljaš po staro, po kmečko, ni poti naprej, kmetija ne bo preživela," je jasna Barbara. Modernizacija je olajšala delo na kmetijah, ročnega dela je vse manj, a na kmete pritiska s produktivnostjo; s čim manj rokami je treba imeti več krav, namolzti več mleka, prodati več sira.

"Obremenjenost je danes še večja, ljudi na kmetiji je manj, zahteve so večje," pravi Barbara. Da so z modernizacijo kmetje dobili veliko dodatnega dela, se strinja tudi Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije: "Veliko je administrativnega dela in največkrat to postorijo prav ženske, zato težko rečem, da bi bila ženska manj obremenjena. Nasprotno, dobila je nove zadolžitve, ki zahtevajo znanje, čas, doslednost." Prepričana je, da je poklic kmetice tako kompleksen, da bi morale biti same nanj bolj ponosne.

"Delamo s stroji, gojimo rastline in redimo živali, pridelujemo hrano za ljudi, vse skupaj pa mora biti še ekonomsko upravičeno. Kmetje moramo veliko znati, biti razgledani in še trdo delati. Tako se nimamo prav ničesar sramovati. Poklic je časten, lep, pester. Je tudi poklic, kjer lahko uspeš le z upoštevanjem visokih moralnih norm. Mislim, da smo zaradi tega zasmehovani in nas imajo mnogi za 'trčene'," ugotavlja Uletova.

Blok zamenjala za kmetijo

Barbara je mama dveh majhnih hčera. Skupaj z možem Davidom na kmetiji v Zatolminu redita 40 krav molznic in 40 telic. Na leto namolzeta 240.000 litrov mleka, večino ga predelata v sir Tolminc, nekaj ga prodata na mlekomatu. "Za kmetijo si ali pa nisi," je prepričana Barbara, ko jo povprašamo, če ji je bilo kdaj žal, da je blok zamenjala za kmetijo. "Če bi bila iz drugega testa, verjetno ne bi nikoli pristala na to," se nasmehne. Danes ji ni žal. "Na začetku se je težko navadila, da na kmetiji ni urnika in da se planiranje ne obnese; da je treba, če zunaj zagrmi, pustiti vse delo in hiteti spravljat krmo pod streho," se pogovoru priključi mož David.

"Res sem bila na začetku malce nevoščljiva tistim, ki so lahko v nedeljo popoldne ostali zunaj ali šli pohajat za ves konec tedna, mi pa smo morali domov v hlev," je iskrena, a danes, pravi, je to prerasla in skupaj z družino znajo ceniti skupne proste trenutke. Tudi dopust si privoščijo, čeprav je zaradi tega teden pred odhodom obsedeno stanje ter morajo dobiti in plačati nekoga, ki medtem skrbi za živali.

"To si dolžen storiti zase in za družino. Če sam sebe nimaš rad, tudi drugih nimaš," meni Barbara. O delitvi del se z možem nista nikoli dogovarjala, niti prepirala. "Velja tihi dogovor, da mož skrbi za živali, molžo in krmo, jaz pa imam čez papirje, marketing in delo v mlekarni. V hlev ne grem. Pa ne zato, ker bi bila fina, ampak zato, ker mi to delo ne leži in ta čas koristneje porabim pri drugih stvareh," odločno pristavi. Sir medtem kopni iz njihove sirarne. Kupce naznanja zvonec v kuhinji. Po desetih letih navajena, da se delovni urnik na kmetiji nikoli ne konča in da se planiranje ne obnese, že ničkolikokrat ta dan steče po stopnicah in postreže kupcem. Ti imajo vedno prav.

"Danes imamo koline, norišnico, ampak pridite"

Marijo smo ujeli v času kolin. "Pestro imamo danes, norišnico, ampak pridite, saj bova našli pol ure," je dejala po telefonu. Mudilo se jim je, prazniki so pred vrati, v predelavi štirje prašiči, sinovom pa se mudi proslavljat konec starega leta. Na 25 hektarjev veliki ekološki kmetiji so zaposleni trije: Marija, njen mož in najstarejši sin, druga dva sinova pa sta pri pomoči na kmetiji nepogrešljiva. "Smo samooskrbna kmetija, redimo 15 krav molznic, deset mladih govedi, 12 koz, prašiče, kokoši. Naša glavna dejavnost pa je prireja mleka in pridelava sira ter nekaj skute, sirotke in kisave," v topli kuhinji 700 metrov nad morjem pripoveduje Marija. Dejavni so tudi v turizmu, njihova domačija ima status turistične in izletniške kmetije, obiskovalcem ponujajo hrano in prenočišča. Marija je rojena za delo z ljudmi, zato so ji gostje v veselje. Kmetijo je od pokojnega očeta prevzela pred 15 leti in se z družino iz Tolmina preselila v Čadrg. Prej so staršem na kmetiji le pomagali, takrat pa je bilo treba za delo zgrabiti z vsemi močmi. "Ko sem prvič čakala, da bo krava telila, sem v hlevu presedela vso noč," se spominja začetkov. "Ni nam žal, tudi otrokom ne. Tukaj sem dobila svoje poslanstvo, dodala piko na i, ki je manjkala v mojem življenju," se zasmeji. A če bi pred 15 leti vedela, kaj jo čaka, ni prepričana, če bi se takrat odločila za to pot. "V teh letih se je toliko spremenilo, kmetija je postala podjetje, vse več je birokracije. Subvencije so za nas velikega pomena, je pa toliko malenkosti, ki ti jih lahko spodnesejo, da človek težko verjame. Govorim o pikah, vejicah, klicajih. Prav je, da nas preverjajo, a kontrola na kontrolo… Pravijo, da nam dajo 60 odstotkov nepovratnih sredstev. To je govorjenje v prazno. Lani smo kandidirali za nepovratna sredstva za nov hlev in senik. Če bo vse po sreči, bomo dobili 25 odstotkov nepovratnih sredstev. Toliko, da bomo pokrili obresti od kredita, ki smo ga zelo težko dobili, ker smo kmetje," zna biti tudi kritična.

Delo še vedno premalo cenjeno

"Kmetje svojega časa ne računamo," pravi Barbara. "Verjetno je tudi bolje, da ga ne," razmišlja Marija, "saj bi sicer že davno odnehali." Vstati je treba kmalu po peti uri, čez poletje tja do desetih, enajstih zvečer dela ne zmanjka, pozimi se življenje na kmetiji umiri malo prej. "A če je cenjeno naše delo?" se zasmeji Marija. "No, ja, kaj vem, koliko je cenjeno. Važno je, da si sam zadovoljen in tvoja družina, pa stranke," je skromna Marija. Irena Ule je realnejša in pravi, da delo na kmetijah še vedno ni cenjeno in je prevečkrat zapostavljeno, zdi pa se ji, da se odnos počasi vendarle spreminja. "Ko bodo ljudje cenili našo hrano, bodo priznavali in cenili tudi nas," je prepričana. Dotlej in tudi po tem bosta Barbara in Marija multifunkcionalni ženski, vredni občudovanja in vedno v akciji. Vseeno se je čas te dni na domačiji Kramarjevih v Zatolminu in Pri Lovrču v Čadrgu malce ustavil. Mlada družina Barbare in Davida Klinkona zna uživati v skromnih stvareh, za Marijo Bončina in njene domače pa je praznik že, če lahko na kmetiji postorijo samo najnujnejše reči.