Sicer pa je bilo to tudi Chopinovo leto, beležili smo spominske obletnice R. Schumanna, H. Wolfa, G. Mahlerja, M. Lipovška, in njihova dela so polnila koncertne sporede. Dirigent Emmanuel Villaume se je z orkestrom Slovenske filharmonije lotil več Mahlerjevih simfonij, ob tem žel mešane občutke, vsekakor pa je orkester pod njegovim vodstvom postal elegantnejši. Spomladanska že utečena manifestacija slovenske glasbe, Slovenski glasbeni dnevi, je v središče postavila jubilanta Lipovška ter izrazito sodobno komorno opero Uroša Rojka Kralj David, citre in meč.
Na opernem področju velikih konceptualnih premikov ni bilo zaznati, so pa v mariborski operni hiši dali priložnost drugačnim režijskim poetikam - Pikovo damo Čajkovskega je postavil Diego de Brea, Massenetovega Wertherja pa Ivica Buljan. Medtem ljubljanski operni ansambel umetniško še vedno stagnira, prenova hiše še kar traja, so pa v tem letu dobili novega direktorja, Mitjo Bervarja, ter nova umetniška vodja - Christopha Capaccija za opero in Ireka Muhamedova za balet.
Na prehodu v poletje so Dunajski filharmoniki z dirigentom Riccardom Mutijem odigrali zdaj že tradicionalni spominski koncert Carlosu Kleiberju. Poletje je ponudilo še nekaj velikih gostovanj, predvsem maestra Valerija Gergijeva na Festivalu Ljubljana, ki je s sabo pripeljal kar celotno Mariinsko gledališče iz Sankt Peterburga ter pokazal, kakšna je velika, kakovostna, pa tudi izjemno draga operna produkcija. Z Gergijevim so nastopili še Londonski simfoniki, osupljivo je bilo tudi Haydnovo Stvarjenje z Münchenskimi filharmoniki in dirigentom T. Hengelbrockom.
Poleti se pri nas odvijata še dva izjemna festivala stare glasbe - Seviqc in Festival Radovljica, jesen pa je zase rezerviral festival sodobne glasbe, Festival Slowind. Izreden je bil tudi obisk Newyorških filharmonikov z maestrom Alanom Gilbertom, svojo obletnico umetniškega delovanja pa je v minulih dneh praznovala tudi naša pianistka Dubravka Tomšič.
