»Zgodovina je prinašala velike spremembe, zato ni bilo časa za praznovanje,« se je spomnila obetajočega vzdušja. Ljudje so verjeli, da nastaja država, v kateri bo vse bolje, in za to je bilo treba delati na vseh družbenih ravneh. Žal pa Slovenija v naslednjih letih ni poskrbela za vse svoje prebivalce tako, kot je bilo mišljeno ob plebiscitu. »Tudi zato si danes postavljamo vprašanje, ali smo se za to borili,« je nagovorila goste okrogle mize, ki sta jo minuli ponedeljek soorganizirala Dnevnik in Cankarjev dom. »Imamo Slovenijo, v kateri je veliko korupcije in v kateri 220.000 ljudi živi pod pragom revščine. Imamo kriminal belih ovratnikov, za gospodarstvo pa ni videti dobre perspektive. Prihodnost se ne riše v prav lepi luči.«

Sprava

Prvi predsednik vlade samostojne Republike Slovenije Lojze Peterle je odgovoril, da »se za to, kar imamo zdaj, nismo borili«. Dejal je, da enako misli marsikdo iz nekdanjega Demosa, politične koalicije, ki je na strankarski ravni zagnala projekt samostojne Slovenije. »Takrat smo resnično želeli uveljaviti spoštovanje človekovega dostojanstva ter načela in vrednote socialno vzdržnega gospodarstva, kot so ga v preteklosti uveljavili očetje Evrope,« je povedal Peterle. »Vendar tranzicije v tej smeri nismo opravili. Še vedno imamo močno dogovorno ekonomijo, na nekaterih področjih so se vodilne sile v Sloveniji samo taktično prilagodile evropskim standardom, niso pa dosledno uveljavile teh načel. Če bi jih, se ne bi mogla zgoditi menedžerska privatizacija s pomočjo državne banke.«

Peterle se je ozrl dvajset let v preteklost in priznal, da je Demos storil napako, ki je pripomogla k današnjemu stanju, ker se ni bil sposoben poenotiti o vprašanjih glede privatizacije in v času svoje vladavine ni mogel sprejeti zakonov s tega področja. »To je bil eden od razlogov za to, da je moja vlada padla,« je dejal. »Klic po ustavljanju desnice pa je prišel iz vrst Demosa,« se je ozrl h gostji okrogle mize dr. Spomenki Hribar, nekdanji političarki in ugledni publicistki, ki je bila pred razpadom Demosa avtorica poziva. »Začelo se je govoriti, da bodo 'ta črni' vse pobrali,« je spomnil. Peterle danes sicer trdi, da ne on ne drugi predstavniki desnice, Ivan Oman ali Marjan Podobnik, tudi zaradi prenizke podpore ljudstva, niso predstavljali tovrstne nevarnosti.

»O zakonu o lastninjenju smo govorili več mesecev. Ker nisem ekonomist, sem o njem spraševala kolege,« se je odzvala Hribarjeva. »Eden od njih mi je odgovoril naslednje: 'Če ti je kaj do tega, da bo Demos ustvaril ekonomsko podlago za vlado, ki bo vladala naslednjih petdeset let, potem je naš zakon dober.' Jaz pa sem si mislila, da potemtakem ni dober. Ni mi bilo do tega, da bi eno opcijo zamenjali z drugo, logika vladanja pa bi ostala enaka.«

Ponovila pa je, da se Demos ni razšel zaradi zakona o lastninjenju, ampak zato, »ker je v Demosu vedno bolj prevladovala trda roka desničarjev, ki so zahtevali neke vrste maščevanje«. Hribarjeva se spomni, da je na poti do narodne sprave stala zahteva po »poračunu« zadev iz preteklosti.

Po njenem sprava ne zadeva sprave med domobranci in partizani, ker je tak pogled preveč poenostavljen. »Gre za spravo med ljudmi,« je rekla. »Ali znamo živeti med seboj, tolerantno? Sprava pomeni narediti nekaj skupaj za prihodnost. Ne vem, ali se bodo domobranci in partizani kdaj spravili med seboj. V to jih tudi nihče ne sme siliti. Ravno sprava jim omogoča, da vztrajajo vsak pri svojem, pa vendarle priznavajo nasprotnika kot človeka. To pomeni spraviti se s preteklostjo, četudi se o njej ne strinjamo.«

Peterle je o spravi dejal, da srečanje predsednika države Milana Kučana in nadškofa Alojzija Šuštarja na spravni slovesnosti pred dvajsetimi leti ni bilo srečanje partizanske in domobranske strani, kakor so nekateri napačno razumeli. Sicer bi bilo po njegovem tudi takšno srečanje dobro, vendar ni šlo za to.

»Poznam posameznike s partizanske in domobranske strani, ki so se dejansko spravili med seboj. Problem naroda pa je, da še ni dosegel sprave,« je dejal. »Žal mi je, da naboja, ki ga je Demos prinesel z enotnostjo, ne znamo živeti. Kar je ustvaril Demos, ni bilo samo za eno stranko. Osamosvojitev, demokratizacija, reforme, znanje, denar so bili za vse. Ne poznam drugega dejstva, ki bi nas lahko bolje povezovalo, kot je bila tista enotnost ob plebiscitu in ob napadu na Slovenijo.«

Svoboda

Spomenka Hribar je pogled dve desetletji v preteklost zaokrožila z mislijo, da velja biti na plebiscit vendarle ponosen, saj imamo državo, ki jo bomo nekoč začeli uporabljati tudi v korist prebivalstva.

Javnomnenjska raziskava, ki jo je prejšnji teden izvedel Dnevnik (njene rezultate objavljamo ob članku), je pokazala, da odločitev za samostojno Slovenijo še danes podpira 93 odstotkov ljudi. Veliko manj pa so ljudje zadovoljni – predvsem so nezadovoljni – s poznejšim razvojem države, denimo s tranzicijo, socialno državo in tudi s spravo.

»Mnogi so upravičeno pričakovali več,« je dejal profesor ekonomije dr. Jože P. Damijan. »Gospodarskega in političnega potenciala države nismo izkoristili. Vprašanje tranzicije, lastninjenja gospodarstva, se je ves čas prestavljalo na poznejše obdobje. Večina drugih držav je v podobnih razmerah tajkunizacijo dobila na začetku tranzicije in se je ta proces tudi prej zaključil. V Sloveniji je prvi zakon o lastninjenju propadel, ko je prišel drugi, pa je nastal kompromis: dobili smo dve paralelni strukturi, na eni strani majhne delničarje, ki so skušali svojo lastnino tudi hitro prodati, na drugi pa koncentracijo kapitala, ki je bila skozi devetdeseta očem skrita. V novem desetletju se je nato začela monopolizacija, najbolj znana je zgodba Pivovarne Laško. Del elite na oblasti je to močno podpiral, drugi del je nasprotoval, kasneje, po letu 2004, pa se je s hitro gospodarsko rastjo in veliko dostopnostjo poceni denarja zadeva še pospešila. Tajkunizacijo smo torej doživeli dobrih petnajst let kasneje kot druge države,« je dejal Damijan.

Dodal je še, da bi morala država poskrbeti za zaščito podjetij pred drugimi podjetji, za zaščito potrošnikov pred podjetji in hkrati za zaščito podjetij pred državo. »Tega enostavno nismo naredili. Pravna država danes ščiti bogato elito pred ostalimi, zato so ljudje razočarani in se počutijo v primerjavi z elito brezpravne in nemočne.« Po njegovem mnenju bo – glede na dinamiko, ki jo narekujejo elite – pravna država v Sloveniji nastala šele tedaj, ko bo lastnina dokončno privatizirana in bo tudi elitam v interesu, da začne država normalno delovati.

Po besedah profesorja kazenskega prava dr. Dragana Petrovca z vidika pravne države ni problematično, če se zgodi vlom v banko in izgine milijonski znesek, problem pravne države pa je, da lahko nekdo zakonito dobi milijonsko odpravnino. »Postavili smo državo s pravnimi predpisi, ki je to omogočala,« je opozoril. Po njegovem takšne razmere izhajajo iz splošnega prepričanja, da bo v novi državi vsakdo lahko prišel do večjega premoženja, kot ga je imel v prejšnji državi. »V nasladi po svobodi smo naredili to, da je del ljudi, ki je imel dostop do informacij, uspel priti do premoženja. Večina ostalih pa ne. To ne pomeni, da pravna država ne obstaja. Je takšna, kakršno smo si ustvarili.«

Dragan Petrovec pravi, da je problem Slovenije v tem, da ne zna ravnati s svobodo, ki jo ima. Spomnil je na izbrisane, ki so »izvirni greh« Slovenije. »Njegovo sporočilo je zelo jasno: kdor ima moč in oblast, lahko nekaznovano (grdo) ravna s tistimi, ki so pod njim. Če to lahko stori država, zakaj ne bi mogel vsak posameznik? Od tod ni daleč do izkoriščanja v podjetjih: ljudje delajo za kakršenkoli denar v kakršnihkoli pogojih.« Kot primer je Petrovec izpostavil tudi odnos do gejevske manjšine: v času »totalitarizma« so se v Sloveniji iz teh ljudi norčevali, danes pa jih fizično napadajo.

»Problem je v prepričanju, da v imenu svobode lahko rečem karkoli in tudi naredim karkoli. Nekoč, tudi v času svobodne Slovenije, v parlamentu ni bilo toliko sovražnega govora, kot ga tam zasledimo danes. V imenu svobode se spravljamo na kogarkoli, homoseksualce, zagovornike oploditve samskih žensk, zdravnike, ki opravljajo splave. Po potrebi tudi z molotovkami. Gre za zlorabo svobode: vsakemu se zdi, da je svoboda absolutno njegova. Z njo lahko počne karkoli in nič drugega ga ne zanima.«

Bunker

Profesor kulturologije in sociologije dr. Peter Stanković se je spomnil že zgodnjega občutka ob osamosvojitvi, da Slovenija tone v sami sebi. »Na predvečer slovenske osamosvojitve, ko so vsi praznovali, se je v Bunkerju (ljubljanskem mladinskem klubu, op.p.) spontano zgodil večer rock glasbe z območja bivše Jugoslavije,« je pripovedoval. »Trajalo je do jutra, kasneje pa se je razvilo v subkulturno področje 'balkan scene', v okviru katere je v devetdesetih mladina gledala jugoslovanske filme in poslušala jugoslovanski rock. Nismo bili proti Sloveniji, nasprotovali pa smo vročičnemu nacionalizmu, zapiranju za lastne plotove.« Takšno zapiranje, pravi Stanković, se je dogajalo po vsej Jugoslaviji, hkrati pa je mladina v vseh urbanih središčih nekdanje Jugoslavije temu nasprotovala.

»Nismo hoteli razmišljati zgolj o narodu, drugačnem in boljšem. Zavedali smo se, da zapiranje vase vodi v majhnost, izoliranost, nestrpnost, ksenofobnost. Marsikaj tistega, česar smo se znotraj generacije bali, se je potem res zgodilo: Slovenija je v kulturološkem smislu majhna država. Ne gre samo za izbris, ampak tudi za individualizem, materializem, grobost v medsebojnih odnosih. Politična kultura je sestavljena iz skrajnosti, nestrpnost bruha iz javnih diskurzov.« Stanković je spomnil na kalvarijo delavcev Vegrada, delavcev iz Bosne, in se vprašal, zakaj ni nihče zanje organiziral dobrodelne prireditve, kot so jih denimo za žrtve poplav. V Sloveniji Stanković vidi ozkosrčnost.

Lojze Peterle je v nadaljevanju dejal, da so s somišljeniki, ki so jim ob obeleževanju osamosvojitve očitali preveliko domačijskost in vročični nacionalizem, »želeli zgolj praznovati nekaj največjega, kar se je zgodilo v slovenski zgodovini«. »Poslušali smo opozorila, naj bomo bolj tihi, naj ne vriskamo po Ljubljani,« se je spomnil. »Vendar smo želeli zgolj priti izza balkanskih plank. Tisto so bile namreč prave planke. Milošević je bil del Balkana, in tega smo se želeli rešiti. Želeli smo slovensko identiteto s srednjeevropsko in mediteransko dimenzijo.« Peterle je pogled na Slovenijo kot vase zaprto državo zavrnil.

Ob tem se je tudi Damijan postavil v vlogo predstavnika »mlajše in srednje generacije«, ki je bila v času osamosvojitve mlada. »Krivice, ki so bile storjene pred dvajsetimi ali pred sedemdesetimi leti, je treba priznati, jih popraviti, tudi materialno, in iti naprej,« je pozval. Pridružil se mu je Stanković in pozval, da bo treba vložiti več napora v sanacijo politične kulture: »Od tega, kako delujejo politične stranke, do tega, kako razmišljajo ljudje. Morda ob zgodovinskem pomanjkanju izkušenj z lastno državo ni presenetljivo, da je eden temeljnih slovenskih mitov mit o Martinu Krpanu, ki je tihotapil sol in varal državo. Veliko ljudi z velikim veseljem danes razlaga, kako se jim je uspelo izogniti davkom. Če vsak razume državo kot nekaj, kar je treba prevarati in je nebodigatreba, smo tu, kjer smo.«

Stanković je opozoril na nenadno rast popularnosti Desusa in njegov boj za višje pokojnine. »Če državo z vseh strani trgamo, ne moremo naprej. Ne borimo se več za ideale, samo vsak zase. Potrebujemo pa politično kulturo, v kateri bodo ljudje razumeli, da je država vendarle skupno dobro in ne zgolj nekaj, od česar se je treba odtrgati.« Hribarjeva je ob tem poudarila, da je Evropa prišla do vrha svojih zmožnosti, zdaj pa se bo primorana v materialnem smislu prilagoditi ožjim okvirjem. »Smo na prelomni točki in če se ne bomo kot ljudje umaknili, če se ne bomo odpovedali surovosti, ki se kaže v medsebojnem komuniciranju, lahko tudi zapravimo priložnost, ki jo je ves narod ustvaril.«

Dobrohotnemu pogledu v prihodnost se je pridružil tudi Petrovec, ki je dejal, da je v Sloveniji stopnja revščine vendarle nižja, kot znaša povprečje EU, država ima manj zapornikov, manjši pa je denimo tudi osip iz šol. Zato se je vprašal, ali lahko iz modela »prepovedane preteklosti« (iz časa socializma) prekopiramo tisto, kar je bilo dobro. Hkrati, je opozoril, namreč na področju kazenskopravnih sankcij Slovenija zaostruje kaznovalno politiko – nedavno je uvedla dosmrtni zapor – in povečuje število zapornikov. Nasprotujoče si težnje, ki se kažejo v državi in družbi, je ponazoril z dinamiko političnega sistema: »Po (vsakih) demokratičnih in svobodnih volitvah nastopi diktatura stranke ali koalicije. V tem na žalost ni razlike med levimi in desnimi. Morda je diktatura ene strani malenkost bolj znosna, da se lažje diha na določenem področju, vendar se zato na drugem toliko slabše. Imamo torej demokracijo, ki je primerljiva z demokracijo v zahodnem svetu. V marsičem je še vedno boljša, marsikaj pa bi kazalo spremeniti.«

(Naslednja okrogla miza iz serije »Razumeti Slovenijo, razumeti svet« o odpravljanju posledic tajkunizacije bo v Klubu Cankarjevega doma 17. januarja 2011.)