Kako je mogoče, da tako veliko korporacijo, kot je Mastercard, zatemnijo anonimneži mreže? Ko je na primer po nekaj urah napadov Mastercard ponovno zadihal, je ostal paraliziran Amazon. Protinapadi v podporo Wikileaksu so torej bili organizirani. Bili so časovno usklajeni, po pravilih gverilske vojne so napadalci spletnih strani korporacij in državnih institucij stalno preusmerjali cilje svojih napadov.
Zbor internetnih gurujev
V New Yorku, ki je v zadnjih dveh letih postal opazovalno središče procesa digitalne revolucije, je završalo. Blogerji in socialne mreže so napovedovali, da je svet stopil v obdobje kibernetske vojne.
Personal Democracy Forum (PDF), ki se v ZDA in Evropi ukvarja s sistematsko monitoražo vpliva tehnologije na politiko in medije, je zaradi tega v nekaj urah sklical posvetovanje na temo "Wikileaks in svoboda interneta".
V enem od novih poslopij NYU (New York University) na East Riverju se je preteklo soboto zbralo nekaj več kot sto ljudi. Med njimi so bili pionirja digitalnega novinarstva Jay Rosen in Jeff Jarvis z NYU, Carne Ross, bivši angleški, zdaj pa prvi neodvisni diplomat, Charles Fergusson, režiser filmskih dokumentarcev. Iz Kalifornije je, oprtan z nahrbtnikom, pripotoval Andrew Keen, ki je s svojo knjigo Cult of Amateur že nekaj let trn v peti poslovnih gurujev Silicijske doline. Esther Dyson, ki jo tukaj imenujejo "mati interneta", in Mark Pesce, avstralski aktivist in pisec, sicer pa močan zagovornik Juliana Assangea, sta na konferenci sodelovala preko Skypea.
Razpravljalci so se brez odlašanja lotili teme, ki jo je s svojimi objavami tajnih depeš izpostavil Wikileaks. Je spletna stran Juliana Assangea za vedno porušila nekaj stoletij stabilen odnos med mediji in oblastjo? So digitalizacija medijev in socialni mediji dejansko prisilili oblasti k reorganizaciji in k bolj transparentnemu komuniciranju?
Kdo bo družbeni pes čuvaj
Mark Pesce meni, da oblast in novi mediji drug drugemu grozita z nožem na vratu. Pesce ne dvomi, da bodo zmagovalci tega dvoboja novi mediji z novo, neavtoritarno komunikacijsko infrastrukturo.
Jay Rosen v svojih opažanjih skuša vzpostaviti nevtralno stališče opazovalca, ugotavlja pa, da je Wikileaks prva medijska organizacija, ki ne pripada nobeni državi. Nakazal je težave "tradicionalnih" medijev, ki so odvisni od lokalnih oblasti in niso (več) sposobni opravljati funkcije varuha javnosti (watchdog - pes čuvaj). V sodobnem svetu, v katerem je watchdog poginil, ima država še vedno monopol nad zakonsko prisilo. Rosen, kritičen do restriktivne in paranoične reakcije ameriških oblasti po objavi tajnih depeš, je poudaril, da država ne more imeti monopola nad silo digitalnega sveta. "Digitalni svet mora postati avtoregulativen," se je zavzel Jeff Jarvis, avtor knjige What Would Google Do, ki je medije opozoril, da je njihova dolžnost, da v tem trenutku stopijo v obrambo Wikileaksa.
Facebook in Google - nova elita
Jarvis je podal nekaj izhodiščnih točk (objavljene so na njegovem blogu Buzz Machine) za razpravo o bodoči listini pravic kibernetskega prostora. "Kultura, v kateri smo odrasli, kaže na vso svojo starost in preživelost," je dejal Andrew Keen. Ancien regime, se pravi, stari meritokratski sistem univerz, medijev in diplomacije, se je zrušil pod napadi, ki prihajajo tako z leve kot z desne. "V tem rušenju starega režima ni nikakršne razlike med čajankami Sarah Palin in Wikileaksom. Problem je v tem, da nove strukture še niso vzpostavljene, zdajšnja razprava med nami pa se razvija v dve smeri. Nekateri med nami menijo, da je Wikileaks predhodnik prave demokracije in transparentnosti, jaz pa sem prepričan, da gre za vprašanje, kdo bo nova elita oziroma kdo bo prevzel pravkar zrušeno oblast," je vse prisotne vprašal Keen, ki meni, da tajnost (secrecy) in oblast ne bosta izginili s površja zemlje ter da je med nove elite treba vključiti tudi Facebook in Google.
