Na naših trgovinskih policah je mogoče izbirati med poplavo mesa in mesnih izdelkov najrazličnejšega izvora in kakovosti. Precej teh izdelkov je slovenskega porekla, mnogo mesnin pa je tudi tujega izvora. Kupec praktično ne more vedeti, kaj z uživanjem mesnin vnaša vase. V mesu in njegovih proizvodih so lahko antibiotiki, rastni hormoni, steroidi in druge škodljive snovi. Vse to nekateri proizvajalci - da, proizvajalci, ne pridelovalci mesa - dodajajo živalim, da bi dosegli boljši končni izplen in dobiček. Dokazano je, da pri človeku tudi zaradi mesa, ki vsebuje antibiotike, toleranca za le-te naraste, odpornost imunskega sistema pa upade.

Potrošniki postajajo zahtevnejši

Na srečo so se čedalje bolj ozaveščeni potrošniki začeli ozirati po domači hrani in pijači. Čeprav je ponudba še dokaj skromna, saj se kmetje za biopredelavo in bioprirejo odločajo le počasi, je že sedaj videti, da bo to pravi prodajni bum. Temu trendu sledi tudi šolstvo, saj v izobraževalnih programih za poklic mesarja in drugih programih znotraj živilstva namenjajo velik poudarek zdravemu odnosu do okolja.

Na nekaterih območjih je živinoreja pomembna panoga, ne zgolj z gospodarskega vidika, temveč tudi ohranjanja poseljenosti. Gre predvsem za gričevnat oziroma hribovit svet. Redki posamezni rejci se že odločajo za "biorejo" oziroma "biopredelavo" mesa. Spodbudno je dejstvo, da se njihovo število iz dneva v dan povečuje. Seveda gre tukaj za visokokakovostno prirejo, ki avtomatsko vodi k višji ceni mesa. Prva skrb, ki jo morajo imeti rejci živali, je pravilen odnos do živali. Bistvenega pomena je posebna kakovostna krma, še bolj pa morajo rejci posvečati pozornost surovinam, ki jih dodajajo v krmo. Pri tem morajo biti izjemno previdni, da živali ne jedo gensko spremenjenih rastlin. Tudi genetika lahko močno vpliva, tako na meso kot končnega potrošnika.

Ekonomsko so območno izjemno pomembne majhne klavnice, ki jih zakonodaja še nekako tolerira. Tega pa je v Sloveniji absolutno premalo. Z manjšimi klavnicami v bolj odročnih krajih se preprečuje stres živali, zaradi nizke mase mesa pa je tu še pomemben  obremenilen dejavnik - cena prevoza. Vsak gospodar, če je kolikor toliko uspešen, si zase naredi račun, kje je meja rentabilnosti.

Zakonsko je stvar jasno opredeljena

"V Sloveniji se ekološki proizvodi označujejo z označbo 'ekološki', dovoljeni pa so tudi izrazi, kot so 'biološki', 'eko' ali 'bio'. Če se neki proizvod označuje kot takšen, mora biti za tak proizvod izdan certifikat, ki dokazuje, da je bil pridelan oziroma predelan v skladu s predpisi, ki urejajo ekološko kmetovanje. Certifikat izda organizacija za kontrolo in certificiranje, ki je pooblaščena s strani ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da opravlja kontrolo nad pridelavo in predelavo ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil.

V primeru, da se proizvod sklicuje na postopke ekopridelave oziroma ekopredelave, je treba poleg dovoljenih izrazov navesti tudi šifro organizacije za kontrolo, ki je izvedla zadnjo faze pridelave oziroma predelave, logotip EU in v istem vidnem polju tudi kraj, kjer so bile pridelane surovine kmetijskega izvora. Vsak ekološki proizvod mora v prometu spremljati potrdilo, na podlagi katerega se potrošnik lahko prepriča, ali je neki proizvod ekološki ali ne," pojasnjujejo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Stoodstotno neoporečne hrane v praksi ni več

Božidar Žlender z biotehniške fakultete, eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za mesnine, o tem meni: "Teoretično je tako imenovana biopridelava mesa še možna, vendar je v naših razmerah živinoreje - govorim o doma pridelanem mesu - težko zagotoviti absolutno sterilnost okolja, kjer se prideluje živalska krma oziroma kjer se pasejo naši prežvekovalci. Kljub temu da se nič ne dodaja v živalsko krmo, marsikateri od onesnaževalcev okolja, denimo težke kovine, ostanki pesticidov, herbicidov, PCB oziroma polikloriranih bifenilov, dioksinov in drugo, lahko pride prek krme, vode in zraka v živali in njihove produkte. Ti so pod stalnim nadzorom oziroma monitoringom, toda obstaja verjetnost, da nekaj tega v mesu vendarle ostane, čeprav v po zakonu dovoljenih količinah. Ostanki veterinarskih zdravil - antibiotiki ali kateri od promoterjev rasti, recimo anaboliki v živalskih tkivih in produktih, kot je mleko - ne smejo biti prisotni in so pod stalnim strokovnim nadzorom.

Skratka biomeso je mogoče pridelovati z zelo strogim upoštevanjem principov biološke pridelave in pod zelo strogim nadzorom ustreznih inšpekcijskih služb. Taka pridelava je tudi precej dražja od običajne. Jasno je, da tako meso več stane. Osebno pa težko verjamem, da sem pod znamko 'bio' res kupil meso, ki je povsem 'brezmadežno'. Mislim, da je podobno tudi pri rastlinskih pridelkih. Naša dežela, ki je obkrožena z vso to industrijsko razvito soseščino in tudi z lastno industrijo, je praktično težko neomadeževana in neobremenjena z vsemi okoljskimi onesnaževali. Če se motim, naj me kdo demantira s konkretnimi in dokazanimi podatki. Zelo bom vesel, če me kdo prepriča, da se motim."