Variacije ljubezni
Veliki japonski filmski mojster Yoji Yamada (v svoji karieri se je podpisal že pod 75 filmov) je Zgodbo iz Kjota (2010) zrežiral skupaj s študenti režije s fakultete Ritsumeikan. Film je ljubezenska zgodba na več ravneh, zato niti ni presenetljivo, da je bil na Liffu predvajan v "retrospektivni" sekciji Simfonije velemesta, saj gre v prvi vrsti za ljubezensko pismo mestu - še natančneje, nakupovalni četrti Uzumasa, predvsem pa ulici Daiei, na kateri je svoje čase stal znameniti filmski studio, na katerega spomin je med starejšim prebivalstvom še vedno živ. Nekdanja meka japonskega filma je predstavljena v številnih pogovorih z obrtniki in lastniki prodajaln, ki razkrivajo zgodovinsko pomembnost kraja in nekoliko otožno spoznavajo, kako je danes vse drugače - glamur je zamenjalo trdo delo, pa tudi posla je manj kot nekoč.
V ulici Daiei živi tudi Kyoko, lepa in marljiva študentka, ki je zaposlena v univerzitetni knjižnici, v preostanku časa pa pomaga še v domači čistilnici. Nepričakovano se znajde v trikotniku med svojim fantom - stand-up komikom in sinom lokalnega izdelovalca tofuja - in zmedenim profesorjem Enokijem, ki v Kjotu piše študijo o starih japonskih pismenkah in se v njo ekspresno zaljubi (s svojo nerodno pojavo pa poskrbi za situacijsko komiko). Ko Enoki konča študijo, povabi Kyoko, da z njim odpotuje v Tokio in jo postavi pred veliko življenjsko odločitev: odpotovati v velemesto s človekom, ki ga pozna le nekaj tednov, ali ostati v domačem kraju z dolgoletnim prijateljem, ki za komika v resnici ni preveč nadarjen, trgovine staršev pa si ne želi prevzeti, saj tovrstnega dela ne spoštuje. Nenehno se pojavlja razpetost likov med tradicijo in modernim, med pričakovanim in spontanim, plemenitim in sebičnim, na koncu pa se vse steče v eno samo vprašanje: ali bo Kyoko zapustila mesto ali ne?
Napeta vsakdanjost
Film Še eno leto britanskega režiserja Mika Leigha (Happy-Go-Lucky, Vera Drake idr.) je tragikomičen portret srečno poročenega para v poznih petdesetih, psihoterapevtke Gerri in Toma, katerih vsakdanjik spremljamo eno leto - od pomladi do zime. Njun sin Joe je aktivistični odvetnik, ki se še ni ustalil in se bojuje z dejstvom, da se vsi njegovi prijatelji poročajo. Na obisk k Tomu in Gerri (ki se tudi v imenih genialno ujemata) redno zahajajo njuni prijatelji, s hrano in pijačo obsedeni Ken, pa Gerrijina sodelavka Mary, ki je njegova skoraj zrcalna slika in za živahnim značajem skriva bolečino in razočaranje nad življenjem (odlično se v vlogi znajde Lesley Manville), svoje zanimanje pa namesto za Kena, ki se ji kratko malo gabi, pokaže za njunega sina in s tem prijateljico močno razočara. Njeno počutje je vedno slabše, tolaži pa se s konstantnim kozarcem vina v eni roki in cigareto v drugi - pa tudi s "kvazi" resolucijami, ki jo namesto v dobro voljo pahnejo v še večjo bedo. Potem se pojavi še Tomov žalujoči brat Ronnie, ki se začasno vseli pod njuno streho, strt od ženine smrti in slabega odnosa z odtujenim sinom...
Prijetno zamišljeni
Žanrska mešanica je mojstrovina z bistrimi dialogi, ki zagotovijo hihitanje večji del filma, Mike Leigh pa za svoj zadnji film pravi, "da opazuje, kako se pomirimo z življenjem in kako se medsebojno seznanjamo". Kljub nekoliko daljši minutaži (129 minut) se zgodba ne vleče, saj uspe Leighu ustvarjati nenehno napetost - in to brez kake posebej razburljive vsebine; doseže jo z dodelanimi karakterji in odnosi med njimi, s katerimi se zlahka poistovetimo, pa tudi s fotografijo, ki sledi letnim časom in splošnemu razpoloženju, ter tako še bolj poudari določena občutja.
Bogat film, ki zabava, obenem pa zagotovi, da dvorane ne zapustiš ravnodušen; poskrbi namreč, da se zamisliš nad soljudmi, predvsem pa nad tem, kako težko se je včasih postaviti v kožo drugega in kako se pogled na življenje s starostjo spreminja - za nekatere bolj, za druge manj. Na sporedu bo še jutri v mariborskem Koloseju, v petek v Kinoklubu Vič in v soboto v Kinu Šiška. (Maja Gorec)
