Med drugim bo tako v roke pravoslavne cerkve, ki jo podpirajo ruske oblasti, prišla nekdanja katoliška cerkev, v kateri že dolgo deluje kaliningrajski filharmonični orkester, prav tako nekdanja evangeličanska cerkev kraljice Luise, kjer je lutkovno gledališče.

Pravoslavno cerkev je k polaščanju cerkva in gradov v Kaliningradu spodbudil nov zakon ruske dume, ki bo stopil v veljavo šele januarja in po katerem lahko dobi nazaj vse nepremičnine, ki so ji jih vzeli po letu 1917, torej po oktobrski revoluciji.

Toda območje današnjega Kaliningrada je bilo po prvi svetovni vojni del Nemčije in Sovjetska zveza si ga je priključila šele leta 1945. Kljub temu kaliningrajska pravoslavna cerkev vidi v novem zakonu dume svojo priložnost, pri čemer jo podpirajo tudi lokalne oblasti. Kaliningrajski parlament je oktobra po hitrem postopku celo sprejel zakon, ki ji omogoča, da si pridobi tudi nemške gradove in dvorce. Pravoslavna cerkev se je pri zahtevi po tem zakonu sklicevala na dejstvo, da je v vsakem gradu in dvorcu vsaj ena kapela. Majhni evangeličanski in katoliški skupnosti v Kaliningradu, ki bi po novem zakonu moskovske dume v resnici morali imeti pravico do cerkva v mestu, pa oblasti povsem ignorirajo. Direktorica glavnega mestnega muzeja Svetlana Sokolova razume odločitev kaliningrajskega parlamenta kot veliko katastrofo za kulturno dediščino mesta, pa tudi za turizem. Pravoslavna cerkev namreč nima denarja, da bi lahko vsaj vzdrževala ta poslopja, kaj šele, da bi jih obnovila. Nemški vlagatelji, ki so do zdaj kazali zanimanje za obnovo starih königsberških stavb, pa bodo tako izgubili voljo.

Ena največjih znamenitosti Kaliningrada je cerkev sv. Katarine s freskami iz 14. stoletja, ki je danes hudo poškodovana, saj jo je po drugi svetovni vojni neki kolhoz uporabljal kot skladišče žita.

Königsberg je postal slaven predvsem z Immanuelom Kantom (1724-1804), enim največjih mislecev, ki je pokazal, da je naše izkustvo bistveno pogojeno s strukturo našega razuma.

Kant je zato tudi menil, da si človek s svojim razumom ne sme postavljati vprašanj o stvareh, ki presegajo izkustvo, na primer o začetku sveta ali o (nes)končnosti vesolja. V tem smislu je tudi trdil, da s pomočjo naravoslovnih znanosti, ki so omejene z razumom, ni mogoče razpravljati o svobodi človeka.