"Poskus samomora ni nepričakovan dogodek," opozarja Sedlarjeva in pojasnjuje, da je odločitev za poskus samomora dolgotrajen in kompleksen proces, ki v človeku tli dlje časa, dejanski poskus samomora pa sproži nek dogodek v življenju posameznika.

Medsebojno ojačevanje in povezovanje dejavnikov

Odločitev, da si posameznik vzame življenje, izvira iz medsebojnega povezovanja in ojačevanja okoljskih in genetskih ali individualnih dejavnikov. In sicer med individualne dejavnike Sedlarjeva prišteva kronične zlorabe alkohola ali drog, travme, zlorabe v preteklosti, kronično zdravstveno stanje, predhodni poskusi samomora, genetska ranljivost. Med medosebne dejavnike sodi slaba socialna mreža in izguba medosebnih stikov. Družbeni dejavniki, ki lahko vplivajo na odločitev za samomor, pa so verska prepričanja, neugodni stresni dogodki, dostopnost alkohola in drog ter stigmatizacija iskanja psihiatrične pomoči.

Sedlarjeva opozarja, da je pomemben dejavnik pri samomorilnem vedenju duševna motnja. Pri 90 odstotkov oseb s samomorilnim vedenjem je namreč v ozadju ena ali več duševnih motenj, pravi Sedlarjeva, ki poudarja, da bi se možnosti za poskus samomora občutno zmanjšale tudi, če bi bile te motnje dovolj zgodaj odkrite in primerno zdravljene. Dodaja, da je med pogostimi dejavniki samomorov depresija, saj naj bi bila v ozadju kar dveh tretjin vseh samomorov.

Zakaj depresija povečuje tveganje?

Da je depresija tako pogosto eden od dejavnikov samomorilnega vedenja, ni tako nenavadno, saj za to boleznijo v Sloveniji vsako leto zboli 100.000 ljudi, podatke navaja univ. dipl. psih. Tatjana Novak iz Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU. Prepoznavni znaki depresije so neodločnost pri vsakodnevnih stvareh, jokavost, žalost, čustvena otopelost, razdraženost (predvsem pri mladih), dvom o samem sebi, prelaganje obveznosti, zanemarjanje videza, umik od ljudi, bolečine po telesu, ki se jih ne da pojasniti, utrujenost, upočasnjeni gibi, negativne misli, blodnje in v končni fazi tudi misli o smrti.

Vsi ti znaki depresije se pri osebah s samomorilnim vedenjem dodatno potencirajo. Bolniki so izčrpani in utrujeni, ker imajo težave s spanjem. Tudi pri najmanjši aktivnosti občutijo velik napor in ne zaupajo v samega vase. Ker se kognitivne sposobnosti, razmišljanje in spomin poslabšajo, bolnik težko najde primernejše rešitve svojih težav, oprime se smrti kot najboljše in neke vrste romantične rešitve.

Prepoznavni znaki samomorilnega vedenja

Ravno zato morajo biti prijatelji in bližnji dodatno pozorni na obnašanje svojcev z depresijo ali drugimi duševnimi motnjami. Ker mnogi verjamejo, da se samomorov ne da napovedati, Sedlarjeva opozarja, da bolniki s samomorilnim vedenjem tako z besedami kot z obnašanjem pokažejo, da razmišljajo o samomoru. In sicer takšne osebe večkrat govorijo o smrti in o tem, da bi si vzeli življenje. Sedlarjeva predlaga, naj bližnji takšne osebe takoj napotijo na katero od vrst pomoči.

Na nebesedni ravni pa samomorilno vedenje lahko prepoznamo po tem, da se bližnji poslavljajo tako, da razrešijo nedokončane zadeve, zapirajo se vase in ne skrbijo za svoj videz. Sedlarjeva dodatno opozarja, da svojce in prijatelje samomorilnih oseb večkrat zavede občutek mirnosti. Sklepajo namreč, da se je duševno stanje posameznika izboljšalo, vendar ta mirnost izvira iz odločitve za samomor, kar ji daje občutek olajšanja in miru.

Ko svojci ali prijatelji ugotovijo, da bližnji razmišlja o samomoru, morajo pokazati skrb, nikakor pa ga ne smejo obsojati, ji pridigati ali zanikati bolečine, ki jo občutijo, svetuje Sedlarjeva. Dodaja tudi, naj jih svojci čim prej napotijo k ljudem, ki so primerno usposobljeni, da osebam s samomorilnim vedenjem pravilno svetujejo.