"Za vse svete grem z otrokoma do Drave, vzpnemo se na most in vržemo cvetje v vodo," je gospa Lovrić pripovedovala v soboto. Njen mož nima groba, ker ga po tistem niso več videli niti mrtvega. "Veliko kasneje smo izvedeli, da so ga zvezali s selotejpom, ubili in vrgli v reko."
Trpljenje nima državnih meja
Marija Lovrić, sivolasa, v temnih oblačilih, je med pripovedjo stala pred polno dvorano hotela Westin v Zagrebu. Nasproti so ji sedele matere in očetje, sorodniki - in njihovi podporniki - ubitih in izginulih v vseh vojnah, ki jih je dal desetletni krvavi razpad Jugoslavije, od Makedonije in Kosova do Slovenije. Pripovedovala je o življenju, v katerem je, kot je pred njo dejal ugledni hrvaški politični filozof Žarko Puhovski, potrdilo o smrti najbližjega odrešitev v primerjavi z negotovostjo iskanja izginulega. Čez dvorano je šel pritajeni jok. Svojci žrtev vojnih zločinov - tudi sami žrtve - so razumeli trpljenje, ne glede na to, iz katere države, vere ali etnije so izhajali. Nihče od teh, ki so v soboto na tristočlanskem kongresu koalicije za REKOM pripovedovali o svojem trpljenju, ni posebej poudarjal svoje pripadnosti. Žrtve so na vseh straneh žrtve. Kdo je koga ubijal in preganjal, je bilo mogoče sklepati iz kontekstov, vendar ti niso stopali v ospredje. Govorili so o natančnih podrobnostih in o natanko manjkajočih koščkih pripovedi, denimo (neznanih) imenih zločincev, s katerimi ni mogoče politično manipulirati in za katere - po vzoru uspešnih izkušenj v svetu, denimo v Južnoafriški republiki - verjamejo, da lahko vodijo do sprave med narodi.
Kongres v glavnem hrvaškem mestu so pod vodstvom hrvaške organizacije Documenta organizirali pobudniki za ustanovitev regionalne komisije (REKOM), ki naj bi jo ustanovile vlade držav naslednic SFRJ, da bi - kot dopolnilo sodnim procesom - raziskale vzroke in (zločinske) posledice (svojih) vojn med letoma 1990 in 2001. Tokrat so se pripovedi osredotočale na hrvaške vojne, pred Zagrebom pa so bila srečanja v preteklih petih letih organizirana že v vseh nekdanjih republikah. REKOM je doslej podprla vrsta državnih voditeljev iz nekdanjega jugoslovanskega prostora, med njimi tudi srbski predsednik Boris Tadić in predstavniki EU v Bruslju.
Milijon podpisov
"Ta pobuda je sporočilo za prihodnost," je zbranim spregovoril hrvaški predsednik Ivo Josipović. "Kazen za zločince in sporočilo za žrtve sta sinhrona. Eden brez drugega ne moreta." Dejal je še, da Hrvati, Srbi in Bošnjaki "skupaj molimo za mir". Podpredsednik hrvaške vlade Slobodan Uzelac (srbska stranka SDSS) je dejal, da zmage, tudi če so bile izbojevane za prave cilje, ne smejo biti omadeževane z zločini, evropska poslanka Tanja Fajon pa je napovedala, da bo na to temo v evropskem parlamentu predlagala sklic izredne seje odbora za zunanje zadeve.
Nosilci masivne exjugoslovanske pobude - na njihovem čelu stoji gospa Nataša Kandić iz beograjskega Fonda za humanitarno pravo - to jesen stojijo pred sklepno fazo projekta: do 1. junija naslednjega leta nameravajo zbrati milijon podpisov v podporo REKOM in jih predati vladam in parlamentom vseh sedmih držav. "Po dvajsetih letih iskanja tu, na Hrvaškem, za izginule še vedno velja 1900 oseb, v celotni regiji pa ja izginulih 15.000", je povedala voditeljica Documente Vesna Teršelić. "Več kot 120.000 ljudi je bilo v celi regiji ubitih ali izginulih. Njihove družine imajo pravico izvedeti resnico in dejstva. Tega pa ne moremo pričakovati od sodišč."
