Kako nasploh razumete stavko javnega sektorja?
Kontekst te stavke je precej širši, kot se zdi na prvi pogled. V Sloveniji že dalj časa živimo ne le v krizi gospodarskega in finančnega sistema, ampak v krizi zaupanja v delovanje in pravičnost sistema kot takega. Ne zaupamo institucijam pravne države, prepričani smo, da zaradi vpetosti v svetovni gospodarski red socialna država ni več mogoča, zasebni sektor v javnem vidi parazita, ki zajeda konkurenčno sposobnost gospodarstva, javni pa v zasebnem koruptivnega monopolizatroja kapitalske in politične moči. Pretekle vlade se s temi vprašanji niso želele soočiti, morda jim je celo ustrezalo, da so napetosti in nasprotovanja med različnimi segmenti družbe tako ostra, prav tako pa teh nasprotij ne uspe omiliti sedanja vlada, za katero se zdi, da so ji razmere nekoliko ušle izpod kontrole. V zadnjem času so se posledice te fragmentarnosti in nesolidarnosti izrazile v nemoči vlade, da bi se zoperstavila zahtevam nekaterih zelo močnih družbenih skupin.
Pri tem mislite na zasebni sektor?
Ne, na zdravnike. Tako vlada kot zaposleni v javnem in zasebnem sektorju se bomo morali sprijazniti s tem, da ne živimo v tako bogati državi, kot bi si želeli misliti. Če se primerjamo s skandinavskimi državami se po bruto domačem proizvodu na prebivalca nahajamo na njihovih dveh tretjinah. Po eni strani je predstava o Sloveniji kot zelo bogati državi posledica življenja v Jugoslaviji, v kateri smo bili najrazvitejša republika, po drugi strani pa posledica predstave, da živimo v svetu, kjer imamo lahko vsi vse. Živimo v svetu, v katerem imamo s pravično distribucijo vsi lahko tisto, kar potrebujemo in nam omogoča človeka vredno življenje, vsekakor pa ne moremo imeti vsega. Zaradi občutka neskončnega bogastva in zaradi njegove glorifikacije, se nam zdi, da si vse zaslužimo, si lahko vse privoščimo in vse zadovoljimo. Morda ne v tem trenutku, zagotovo pa jutri. Pričakovanja, uprta v prihodnost, se povečujejo, se pa v resnici nikoli do konca ne realizirajo.
Pri tej stavki se je pokazala tudi neenotnost javnega sektorja, saj nekateri stavkajo, spet drugi pa se za to potezo niso odločili.
Kot zunanja opazovalka ugotavljam, da javni sektor ne nastopa enotno in da prihaja do zmede. Navsezadnje sploh ne vemo, koliko zaposlenih dejansko stavka. To je zagotovo posledica tega, da imajo posamezne skupine v družbi različno moč in mehanizme za doseganje svojih interesov ter da tudi med zaposlenimi v javnem sektorju ni veliko solidarnosti, enotnost interesov delavcev in njihovih sindikatov pa je seveda samo mit. Oblasti taka razcepljenost na neki način ugaja: razbite sindikate in interesne skupine lahko vodiš po načelu deli in vladaj. Po drugi strani pa je vlada v tem trenutku talka te razcepljenosti: popuščanje določenim skupinam je pripeljalo do tega, da tudi druge ne vidijo razlogov za popuščanje. Osebno podpiram stavkovno zahtevo po odpravi plačnih nesorazmerij, saj gre pri tem za vprašanje pravičnosti. Če obstajajo prepoznana nesorazmerja, jih je treba uskladiti in začeti razmišljati o ukrepih, ki bi vse zaposlene obremenili sorazmerno. Zakaj bi nekdo, ki mu priznavamo, da je bil v preteklosti plačan slabše, kot bi moral biti, nosil večje breme krize, kot ga sama. Če so razmere tako zaostrene, da je treba krčiti maso plač, se zavzemam za njihovo proporcionalno, na primer petodstotno znižanje. Pri tem bi bilo treba izvzeti tiste z zelo nizkimi plačami, ki jih v javnem sektorju ni tako zelo malo in na katere vsi, vključno s sindikati, pogosto pozabljamo. Na tak način bi povečali solidarnost znotraj javnega sektorja in odvzeli možnost kazanja s prstom na izsiljene dosežke drugih, ki nas upravičujejo do našega lastnega izsiljevanja. Mislim, da zaposleni v javnem sektorju delamo napako, da kot mero svoje vrednosti stalno poudarjamo plačilo in denar. Pri tem sprejemamo logiko, ki jo zasebnemu sektorju najbolj očitamo. Mislim, da je v javnem sektorju treba odpirati tudi druga, sistemska vprašanja, v vsaki dejavnosti posebej.
Kako komentirate namige o ustrahovanju, da naj bi nekateri zahtevali imena stavkajočih?
Imena se lahko zahtevajo z namenom, da bi se na podlagi tega ugotovilo, kdo je sploh upravičen do plače v času stavke. Zakon o stavki namreč ne predvideva pravice do nadomestila plače za dan, ko zaposleni stavkajo. To možnost prelaga na kolektivne pogodbe, kolektivna pogodba za javni sektor pa tega ne predvideva. Menedžment znotraj javne uprave želi imeti te podatke zaradi obračuna plač. Upajmo pa, da se za temi zahtevami ne skriva želja po izvajanju sankcij nad stavkajočimi. Če je stavka organizirana in vodena v skladu z zakonom, ne more priti do nobenih negativnih posledic za stavkajoče. Stavka je zakonita pod pogojem, da stavkajoči ne preprečujejo nestavkajočim, da bi delali, kar slovenska sodišča razumejo precej široko. Tudi če samo na posreden način s stavko onemogočite delo nestavkajočim, je takšna stavka nezakonita. Če zaradi izklopa računalniškega sistema nestavkajoči delavci v deset metrov oddaljeni sobi ne bi mogli delati, bi bila stavka nezakonita.
Omenili ste zakon o stavki, ki je nastal še v Jugoslaviji, v samostojni Sloveniji pa praktično ni doživel nobene spremembe.
Zanimivo, da so v Sloveniji po osamosvojitvi in spremembi sistema še desetletje in več zlasti na delovnopravnem področju veljali številni socialistični predpisi. Tako smo na primer šele leta 2002 dobili nov zakon o delovnih razmerjih. To na neki način kaže, da med socialističnim in kapitalističnim sistemom z vidika vsebine delovnega razmerja ni bistvenih razlik. Očitno tudi zakon o stavki vsaj zadovoljivo rešuje vprašanje stavke, žal pa imamo tudi na tem področju zelo malo sodne prakse, ki bi vsebinsko napolnila splošne pravne norme. Del krivde za zastarelo in premalokrat uveljavljeno zakonodajo zagotovo nosijo tudi sindikati. Zdi se, da v preteklosti niso dovoljkrat uporabili vseh možnosti, ki jih daje pravna država. Sedaj pa se zdi, da je za zagotovitev pravne države potrebna revolucija. Vodja pogajalske skupine sindikatov Janez Posedi je dan pred stavko na televiziji povedal, da se bomo jutri zbudili v jutro, ki bo državo pripeljalo na novo pot brez korupcije, na kateri bo prišlo do preprečevanja kraje družbenega premoženja in izsiljevanja posameznih delavk in delavcev. Obžalujemo lahko, da se sindikati niso bolj angažirano ukvarjali s sistemskimi vprašanji v času, ko je potekala privatizacija, menedžerski odkupi, protipravno iztiskanje delavskih delničarjev, zlorabe pravic slovenskih in tujih delavcev, torej v času, ki je slovensko gospodarsko in socialno krajino nepovratno preoblikoval. Sindikati so nemo opazovali, kako so se razvodenele prednosti slovenske privatizacije. Ta je omogočila, da smo vsi do neke mere postali tudi lastniki deležev v podjetjih in odprla vrata za razvoj industrijske demokracije, skozi katera pa zaradi nedelovanja institucij in različnih interesov nikoli nismo zares vstopili. Sindikati so v preteklosti premalokrat uporabljali mehanizme pravne države, saj je pri nas temeljni problem uporaba in ne sama vsebina prava.
Na to, kar razlagate, kaže tudi poteza vlade, ki je s sklepom močno omejila stavko v veterinarski upravi, saj lahko tam zaposleni stavkajo le pri administrativnih opravilih.
Stavka je ustavna pravica, ki jo zakonodajalec lahko omeji le z zakonom, vendar tudi pri tem nima popolnoma prostih rok. Zakon ustavno pravico lahko omeji le, če je to nujno, primerno in sorazmerno glede na cilj, ki ga z omejitvijo zasleduje. Sicer je taka omejitev protiustavna. Poleg tega podzakonski akti lahko le konkretizirajo omejitve, ne morejo pa posegati v pravice posameznikov bolj, kot to omogoča zakon. Torej, prvo vprašanje je, ali je zakon o stavki v skladu z ustavo, ker tako široko opredeljuje možnost omejitev stavke, drugo pa je, ali je sklep vlade celo še širši, kot to omogoča zakon. Zaradi odprave dvomov o ustavnosti nekaterih določb stavkovnega zakona bi bilo zagotovo treba pospešiti sprejem novega zakona, ki bi te dvome odpravil.
Zaradi stavke vlada zmeda na Radioteleviziji Slovenija, saj v tem javnem zavodu mrgoli honorarnih delavcev. Kakšen je sploh njihov status v tej stavki?
Pravzaprav je vaše vprašanje povezano z enim ključnih problemov sodobnega trga dela, ki omogoča, da se isto delo opravlja v različnih pravnih statusih, od klasičnega delovnega razmerja do delovnega razmerja za določen čas, do honorarnega in študentskega dela. Vsi ti statusi pa prinašajo zelo različno stopnjo pravne varnosti. Nekdo, ki dela preko študentskega servisa ali avtorske pogodbe v slovenski zakonodaji ni obravnavan kot delavec. Kot takemu mu torej ne pripadajo delavske pravice. V primeru stavke je to na primer pomembno pri vprašanju odškodninske odgovornosti. Kolikor jaz razumem zakon o stavki, ta ščiti zgolj osebe, ki so v delovnem razmerju, oseb, ki opravljajo delo na drugih pravnih podlagah pa ne. Po zakonu delavci zaradi stavke ne morejo utrpeti nobenih negativnih posledic, kar med drugim pomeni, da delodajalec od njih ne more zahtevati povračila škode, ki bi morebiti nastala zaradi stavke. V tem smislu oseba, ki dela preko avtorske pogodbe in zaradi stavke ne opravlja dela po pogodbi, z zakonom o stavki ni zaščitena. V prihodnje bi bilo nujno na minimalen skupni imenovalec spraviti pravice vseh tistih, ki delajo, ne glede na njihov status.
Nekatera podjetja poročajo o škodi, ki jo je povzročila stavka javnega sektorja. Avtoprevozniki napovedujejo blokado Luke Koper. Kdo odgovarja za škodo, ki nastane zaradi stavke?
Stavka je ustavna pravica, ki pa v določenih primerih trči ob ostale ustavne pravice. V zasebnem sektorju na primer ob pravico do zasebne lastnine in do svobodne gospodarske pobude, v javnem sektorju pa na primer ob pravico do zdravstvenega varstva. Že zato je pravica do stavke omejena. Da bi lahko govorili o odškodninski obveznosti organizatorjev ali udeležencev stavke mora ravnanje, iz katerega izhaja škoda, biti protipravno. Zakonita stavka ni protipravno ravnanje, zato o odškodninski obveznosti ne moremo govoriti. V nekaterih sektorjih, ki so bolj izpostavljeni posledicam stavke, imajo podjetja v pogodbah z naročniki klavzule, ki jih odvezujejo odgovornosti v takšnih primerih, lahko škodo, ki lahko nastane zaradi stavke, imajo lahko tudi zavarovano. . Vsekakor je možnost stavke poslovno tveganje, s katerim podjetja morajo računati in se nanj pripraviti.
Mislite, da sindikati izgubljajo nadzor nad stavko?
Prej bi rekla, da nadzor izgublja vlada. Slovenija je v krču, glavni del odgovornosti za popuščanje tega krča pa nosi vlada.
