„Kamorkoli greste, v katerikoli ekosistem ali kulturo, ljudje povsod živijo skupaj z živalmi,“ je dejal Shipman. Za praljudi bi udomačitev lahko pomenila le slab način preživetja. „Če razmislite, domače živali bi pomenile manj pomembnih virov za ljudi. Zato je takšno vedenje precej nenavadno,“ je dodal Shipman.
Vendar pa vedenje ni nenavadno v kontekstu tistega, kar so ljudje storili pred 2,6 milijona leti – iz pretežno vegetarijanske hrane so prešli na prehrano, bogato z mesom. Slednje se je zgodilo zato, ker so razvili kamnito orožje, ki jim je dalo premoč nad njihovimi glavnimi plenilci. Precej hiter in bizaren prestop, se vam ne zdi, je prepričan Shipman.
„Med evolucijo smo ubrali bližnjico,“ je dodal Shipman, ki je svojo teorijo objavil v glasilu Current Anthropology. „Nismo opremljeni, da bi bili lahko mesojedi.“ Zato smo izumili opremo, se naučili zasledovati in ubijati ter sčasoma medse sprejeli živali, ki znajo loviti – kot so na primer volkovi. Druge domače živali (koze, krave, konji) so človeku dale volno in nazadnje meso.
Skrb za živali zahteva boljšo tehnologijo, znanje in načine kako jih ohraniti pri življenju ter se od njih tudi učiti. Zato naj bi ljudje razvili jezike. Eden izmed dokazov so po Shipamovem mnenju jamske slike in druga zapuščina antičnih ljudi. Sprva so bile slike le enostavni geometrijski vzorci, ki pa se ukvarjajo s samo enim predmetom: živalmi. „Pomislite, česa ni na slikah: ljudi, pokrajin, sadja in zelenjave,“ je dejal Shipman. To po njegovem mnenju pomeni, da so bile živali in informacije o njih za ljudi izredno pomembne.
Zaradi skupnega življenja je prišlo tudi do genskih sprememb, tako pri ljudeh kot pri živalih. Pri slednjih zaradi tega, ker jih je človek razmnoževal tako, da je krava dala več mleka in kokoš znesla več jajc.
