Ob ugodni odločitvi vrhovnih sodnikov bi Frantar namreč lahko začel razmišljati celo o vnovičnem življenju na prostosti. Vendar prijetnega presenečenja z vrhovnega sodišča ni dočakal, saj je sodišče njegovo pritožbo zavrnilo, kar pomeni, da bo moral zaporno kazen petih let odsedeti do konca.

Danes 62-letni Franc Frantar, ki je kot dušni pastir v župniji Kašelj - Zalog služboval kar 25 let, bi moral na zatožno klop sesti že pred približno osmimi leti, a je namesto tega izginil iz države, zato so za njim razpisali mednarodno tiralico, iskali pa so ga celo s pomočjo Interpola. Po nekajletnem zatišju so ugotovili, da je Frantar pred roko pravice pobegnil v misijon v Malaviju na jugu Afrike, od koder se je v domovino vrnil šele septembra 2006. Že mesec dni zatem je zaradi spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, vendarle sedel na zatožno klop. Obtožen je bil, da je med dolgoletnim službovanjem, v obdobju od leta 1990 do 1992, spolno zlorabljal takrat še ne desetletno deklico. V tem času je moralo nesrečno dekletce prestati tako rekoč vse razen posilstva, župnik pa je za zlorabljanje izkoristil skoraj vsako priložnost, tako v župnišču kot na domu dekličinih staršev, ki jih je redno obiskoval. Primer se je s pravnomočno obsodbo končal decembra 2008, ko so ljubljanski višji sodniki duhovniku izrekli petletno zaporno kazen, s čimer so zvišali odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ga je obsodilo na tri leta in deset mesecev zapora.

Frantar bi tako moral zaporniški prag prestopiti že v začetku lanskega leta, vendar se je zaradi zdravstvenih težav več kot leto dni uspešno izogibal odhodu na prestajanje kazni. Preobrat je sledil šele v začetku letošnjega februarja, ko je tedanji predsednik ljubljanskega sodišča Andrej Baraga odločil, da mora župnika pregledati neodvisni izvedenec medicinske stroke. Izkazalo se je, da njegovo zdravje ni tako slabo, da ne bi mogel oditi za rešetke. Nato je 9. aprila, skoraj natanko 15 mesecev po prvem vabilu na prestajanje kazni, vendarle odšel v zapor na Dobu.

Frantarjev odvetnik se je v zahtevi za varstvo zakonitosti osredotočil predvsem na ugotovitve izvedencev psihiatrične stroke, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je bilo danes odraslo dekle v otroštvu žrtev spolne zlorabe. Dokaze izvedencev je skušal izpodbiti, med drugim zato, ker sta bili dve izvedeniški mnenji v tem primeru diametralno nasprotni. A vrhovni sodniki so njegove očitke zavrnili, ker je okrožno sodišče razlike v mnenjih dveh izvedencev razčistilo najprej z njunim zaslišanjem na glavni obravnavi, nato pa še s pridobitvijo tretjega izvedeniškega mnenja v tem primeru. Zahtevo za varstvo zakonitosti so vrhovni sodniki zato zavrnili kot neutemeljeno, saj po njihovi oceni sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili kršitev kazenskega zakona niti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.