"Ko mi bodo strokovne službe zagotovile, da je predlog sanacije za ministrstvo sprejemljiv in če bo dogovor vseboval podaljšanje bančne garancije za dve leti ter dodatno bančno garancijo v višini 500.000 evrov, bi tak dogovor lahko podpisal," je v pogojnikih odgovarjal minister Marušič, ki je 24. aprila izvedel, da višina bančne garancije ni več 2,3 milijona evrov, temveč okoli 140.000 evrov manj, saj je 6. aprila potekel prvi lot. Naslednji bo zapadel 11. novembra letos. Tadej Štular, vodja službe za investicije na ministrstvu za zdravje, je zavrnil navedbe SCT, da je potekla tudi garancija za vodovod. Povedal je, da je bančna garancija sestavljena iz več lotov, ki so vezani na posamezne vsebine oziroma etaže Onkološkega inštituta. Zato bo bančna garancija, če jo bo ministrstvo vendarle moralo unovčiti, unovčena samo za vodovodno napeljavo. Koliko bo popravilo stalo, na ministrstvu včeraj še niso znali povedati. Se pa po Štularjevih besedah zavzemajo za takšno sanacijo, ki bi trajno odpravila težave na vodovodnem omrežju tudi v povezavi z legionelo. Za to bodo predvidoma potrebovali dve leti.
Do te obljube smo upravičeno zadržani, saj so na ministrstvu za zdravje za Dnevnik 15. septembra lani, ko smo objavili strokovno oceno vodovodne napeljave v stavbah D, E in H na Onkološkem inštitutu Ljubljana (OI), ki jo je pripravil Inštitut za metalne konstrukcije, povedali, da so "pogodbenemu partnerju SCT že izročili reklamacijo in zahtevali, da sanira vodovodno omrežje do konca leta 2009". Po omenjenem poročilu je jasno, zakaj se na Onkološkem inštitutu v Ljubljani že od vselitve ukvarjajo z legionelo, povečano vsebnostjo železa, rjastih delcev in cinka v vodi.
Vse to je Onkološki inštitut doslej stalo okoli 300.000 evrov. Napake na vodovodnem omrežju je zagrešil SCT-jev podizvajalec Instalacije Grosuplje. Štular je včeraj potrdil, da so na ministrstvu seznanjeni tudi s težavami v zvezi s klimo na Onkološkem inštitutu in da so se o možnostih za popravo napak že začeli pogovarjati.
