"Si boste zapomnili, kar sem rekla? Da boste samo lepo pisali o Luku, takega poštarja, kot je on, ni daleč naokoli. V vsem je dober, njegovo delo mi je všeč. Vesten je, priden je, resen je. Nanj se lahko zaneseš. Je ta pravi poštar. Spije pa nikoli, vozi z avtom in niti ne sme. Tu naokoli je polno policistov, bi bil hitro brez izpita in brez dela. Ampak vse lepo napišite o njem," nam je na koncu naše poti, ko smo se ustavili še na obvezni kavici, na pol v šali in na pol zares še enkrat zabičala Mara Gregorič, lastnica bifeja v vasi Pri Cerkvi, eni od desetih na območju Strug, ki jih vsak dan s svojim malim dostavnim avtomobilom obišče Luka.
Luka Skok je mlad fant. Poštar. Pravi, da si je to delo želel opravljati že od nekdaj. "Zdaj sem star osemindvajset let. Na pošti delam šesto leto, v Strugah pa sem zdaj četrto leto. Doma sem iz Grosupljega. Vsak dan se pripeljem do pošte na Vidmu, tam vzamem službeni avtomobil, naložim pošiljke, ki so prispele, in nadaljujem sem v Struge. To je vsak dan okrog pol sedme ure. Potem si vse to razložim na mojem uradu Pri Cerkvi. Ko so mi ponudili to delo, najprej sicer nisem bil najbolj navdušen; ker sem prej delal za pultom, nisem vedel, kako se bom znašel. Pa sem se odločil, da grem, in po treh mesecih sem se že privadil. Spoznal sem ljudi tu naokrog, so zelo prijetni in prijazni, tako da mi je zdaj tu lepo. Zdaj smo že pravi prijatelji. Na začetku so bili malce bolj previdni, malo so me spraševali, potem so me sprejeli in po vseh teh letih sem zdaj že del njihovega življenja."
Oba sta zlata fanta
Vsak dan zjutraj sede v svoj mali clio z mariborsko registracijo in potem - hajd naokoli. Deset kilometrov od Vidma do Strug in potem štirideset kilometrov od hiše do hiše. Deset vasi obleta Luka Skok. Pri Cerkvi, Lipa, Kolenča vas, Potiskovec, Tržič, Paka, Podtabor, Rapljevo, Četež, Tisovec, to je njegov vsakdanji rajon. In ljudje, ki tod živijo, ga imajo zelo radi. "Ta dva fanta, ki tu nosita pošto, sta zlata fanta. Luka je dober dečko, pa tudi oni Dragan, ki ga včasih nadomesti, je krasen fant. Sta uslužna, da jima podobne težko najdeš. Vsak dan pride, naj bo dež, sonce, mraz, sneg. Veliko mi prinaša, ker imam poleg pošte naročene tudi vse časopise, kar jih je mogoče dobiti. Tudi Nedeljca, seveda, brez njega ne bi šlo. Ah ja, tudi priporočeno pošto vzamemo, če jo že prinese, skrijemo se ne, on mora to narediti, mora prinesti, tudi če niso dobre vesti," pripoveduje 74-letna Pavla Hočevar, ki je svojim letom navkljub še zelo dejavna ženska. Zagrizena, že sedemnajst let se ubada z vodenjem aktiva podeželskih žena. Punce pečejo, urejajo okolje, pripravljajo pogostitve, potujejo, imajo se lepo. "Kar se jezika tiče, je Pavla gospodar pri hiši. Je pa dobro, ker je vsak teden tri dni zdoma, toliko se ubada s temi posli," v šali doda njen mož Janko in pravi, da si delo pravično razdelijo. Pavla v hiši, drugi pa težja dela okrog nje.
In tako Luka pot vodi od hiše do hiše, tudi v okoliške vzpetine je treba iti. Z avtom je hiter kot strela. "Ne, s kolesom pa ne bi šlo, je veliko stvari za dostaviti, ne bi zmogel, pa še časovno bi bilo težko. In po teh klancih ponekod sploh ne bi prišel. So pa včasih tako dostavljali pošto, a je je bilo tudi manj." In se ustavimo tudi pri Bernardi Novak, ki ravno nekaj dela na gredicah. "Me ja ne boste slikali, saj niti počesana nisem. Je treba kaj urediti naokoli. Mož je zdaj v službi, jaz delam kot čistilka v šoli, ko sem doma, je pa treba kaj postoriti po vrtu, da kaj zraste. Veste, včasih so tudi slabe novice, ki nam jih Luka prinese, ne samo položnice. A to mora on početi, to je njegova služba. Zdaj je že kar dolgo tu, se še ni nič poslabšal. Luka je naš fant od fare. Mi bi ga še kar imeli, samo če nam ga bodo pustili tu."
S psi ni težav
Luka pravi, da s psi nima težav, kot se včasih govori, da so psi alergični na poštarje. "Ne, psi mi ne nagajajo, me že poznajo, ker so me vajeni, pridejo zraven, prevohajo in grejo stran. Kakšni cucki priletijo, oblajajo, ne naredijo pa nič, so strahopetni. Pa tudi drugače nimam kakšnih težav. Tudi, no ja, če že vprašate, ženske me kar na miru pustijo. Veste, sem sveže in srečno poročen s svojo Tjašo, pet let že traja najina zveza, živiva skupaj v Grosupljem. So pa ljudje najbolj veseli, ko pride pokojnina. Resda je teh, ki dobivajo denar na dom, vedno manj, ampak nekaterim še nosim. Takrat je zanje poseben dan. Še vedno se dobi kaj ‚tringelta’ ali pa kaj ponudijo, kakšno pecivo, kaj za popiti. Pa jaz ne pijem, nikoli nisem. So pa ljudje res domači, povsem drugače je tu kot v mestu."
Veliki so jih pojedli
Ana Pelc podpiše formular, dobila je priporočeno pismo. Ana ima majhno klasično trgovinico sredi vasi, kakršnih ni več veliko videti. "Nekaj različnih dobaviteljev imamo, kar dobro je založeno, tako da kupci lahko dobijo veliko stvari. Živeti se pa od tega ne da, to je nekako nekaj malega za zraven, da si socialno plačujem, zdaj ko sem pred upokojitvijo. So nas veliki centri povsem pojedli," nam pove, kako gre s trgovanjem. Odprto ima vsak dan ves teden, pravi, da se ji na ta način dan skrajša, se nekaj dogaja, pa še kakšen evro pade.
Več v tiskani izdaji!
