Pahor se je najprej spomnil na otroštvo za časa fašizma, ko so za Miklavža na skrivaj dobili knjigo Kolački in kasneje Prve korake, kot je opisano v odlomku iz čitanke Zalivi. Takrat je bil zadnjič v Narodnem domu, ki ga je za tem videl le še v ognjenih zubljih. Aktivisti, ki jih je Pahor poimenoval kar "kulturni tigrovci", so kljubovali Mussolinijevi diktaturi in podžigali strah, da bo vsaka hiša na robu Trsta na skrivaj postala slovenska šola.

Fašisti so izvajali rasizem nad ekonomsko in kulturno vzpenjajočo se slovensko buržuazijo v Trstu. Genocid je slovensko narodno prisotnost v Trstu načrtno uničeval celih 25 let, je dejal Pahor. Rojčeva je dodala, da so se Italijani lahko sprijaznili s slovenskimi proletarci, še danes pa težko prenašajo slovensko inteligenco. Dejala je, da je v nekaterih Pahorjevih delih mesto Trst glavni protagonist in avtorjev alter-ego, saj se je tako kot on, tudi mesto borilo z izgubo lastne identitete. Pahorja je označila za sodobnega Odiseja, človeka, ki zastopa in priča zgodovinsko utemeljena moralna stališča. Tako si je izposodila citat nestorja italijanskega zgodovinopisja Enza Collottija in Pahorja opisala kot pisatelja, čigar literarna estetika se prelevi v etiko.

Pahor se je dotaknil duhovnega izhodišča, ki mu ga je navdihnil kraški pesnik Srečko Kosovel. Poimenoval ga je kar starejši brat. Ob romanu Dostojevskega Ponižani in razžaljeni je ugotovil, da je naslovno nihilistično občutje socialnega in narodnega ponižanja gotovo ena izmed vezi, ki ga brati s Kosovelom. Še ena izmed vezi je bila v popolnem zavračanju kakršnekoli oblike diktature, nenazadnje pa sta imela podobno dojemanje krščanske ljubezni, ki kot taka v nobenem primeru ne more biti povezana izključno z eno religijo. Pahor je dejal, da smo kristjani, če želimo uvesti ljubezen, in prva kristjanka je bila Sofoklejeva Antigona, ki je dejala, da je ustvarjena za ljubezen, ne za sovraštvo.

Tudi Edvard Kocbek je imel po Pahorjevem spominjanju kritičen pogled na religijo in diktaturo. Tržaški pisatelj je trdil, da so Kocbeka, enega izmed idejnih vodji slovenskega krščanskega socializma, po podpisu Dolomitske izjave v komunistični partiji politično izigrali. Njegovo krščansko-socialistično gibanje je bilo izjemno dobro sprejeto na podeželju, saj je tamkajšnjim prebivalcem, tako kot Pahorju, nudilo upanje.

Pahor je imel v 70. letih velike težave zaradi intervjuja, ki ga je opravil s prijateljem Kocbekom. Pisatelj se je spomnil, da je Kocbeka k intervjuju nagovarjal štiri leta, končno pa je ta z besedami "pridi čez osem dni" vanj privolil in kasneje sestavil besedilo, ki je bilo objavljeno v knjižici Edvard Kocbek - pričevalec našega časa. Pahor je povzel, da Kocbek v spornem intervjuju ni odgovarjal njemu - ampak slovenskemu narodu.