Ciril Brajer

Trojane, 25. februar, spet v tunelu zagorel tovornjak, dim so zazanali varnostni senzorji, promet je za nekaj časa obstal...

Pa zakaj, hudiča, gori vedno prav v predorih? Napačno vprašanje! Zakaj brez vsake potrebe toliko predorov? Zakaj na Rebrnicah vedno piha in so bile skoraj stokrat zaprte pa so jih komaj odprli? Nak, vprašati se kaže, kateri bimbo je tja vlekel cesto, ko je mu je vsak pastir vedel povedati, da gori brije burja in se rad dela led.

Ko te čase bereš o cestah in vzameš v roke desetletje starega Nedeljca, se vse te cestne zgodbe pokažejo le kot nadaljevanka takratnih člankov. Kilometer avtoceste se je od leta 1995 pa do 2004, ko je bila sprejeta še danes veljavna resolucija o nacionalnem programu izgradnje avtocest, podražil za kar trikrat. Za povrh cena nujnih obnov ocene presega za kar 130 odstotkov. Ta rast naravnost smrdi po načinu, s katerim so dražili naše avtoceste, da so z njimi in od njih zrasli naši gradbeni baroni in barončiči. Tudi z Darsa niso odhajali ravno praznih žepov.

Vir zla je dobiček

Šentviški predor je le ena bolj zloglasnih zgodb. Zdaj jo po odmevnosti dohajajo Rebrnice. Na tako dolgo in težko pričakovani hitri cesti le malo zapiha, pa jo zaprejo. Promet obstane. Škode so neizmerne, nejevolja še večja. Prebivalci pod avtocesto negodujejo, da jim zaradi stalnega in obilnega soljenja hitre ceste iz pip teče slana voda. Nepoznavanja prostora pri načrtovanju avtocest se kažejo z vso svojo krutostjo. V fazi projektiranja so geologi predlagali potek avtoceste po južnem pobočju doline, torej ne po pobočju Nanosa, a mnenje stroke ni obveljalo. Vzrok je kajpak na dlani - denar! Takih cvetk bi se našlo kar nekaj. Tudi na Trojanah. V predoru zagori tovornjak, avtocesta je zaprta v obe smeri, zastoji, verižna trčenja, škode, nevarnost…

"Posledice bi lahko bile katastrofalne. Lahko bi zgorela vsa tovorna vozila, ki so ostala v predoru. Predor bi bil lahko zaprt še mesece in mesece. Po najhujšem scenariju bi lahko nesreča zahtevala večje število življenj," je bila strokovna ocena gasilcev.

Stroka pa je pred leti že v Nedeljcu učila, kje naj vlečejo avtoceste, da bodo zgrajene hitro, poceni in varno. Toda zaslužki vseh vpletenih bi bili pač nižji in praviloma so zmagovale drage, dolgotrajne, zapletene in manj varne različice.

Nevarno

Eden najbolj neusmiljenih kritikov Darsa je bil takrat bivši prometni minister Marjan Krajnc:

"Ko se nacionalni program avtocest v dveh letih podraži za dvakrat, se nihče ne zgane. Ko te vsote rastejo še naprej in še bolj skokovito, spet nikomur mar. Ko bo Dars ugotovil, da je treba najti dodatna sredstva, bodo odgovorni spet tiho kot miši. Podražitve bo izsilila nestrokovnost in neresnost pri izdelavi dokumentacije ter oceni stroškov!"

Anton Gunde, ki je objavil vrsto člankov, nekaj knjig in analiz, nam je napovedal:

"Še prej, v Jugoslaviji, smo strokovnjaki sanjarili o trojanski različici. Tako izzivalno nedosegljiva se nam je zdela, da bi se je na vsak način radi lotili. Pa smo leta in leta preverjali, sproti raziskovali - in se ji končno odpovedali, ker se nam je v vodi, blatu in plazovih preprosto vse podiralo!"

Današnje Trojane in Rebrnice so nam vsi sogovorniki sesuli ter natančno napovedali vse zaplete z njima. Delavci na Trojanah prav tako:

"Ko smo vrtali tule, v Zideh, se nam je vse lomilo, usipalo, zalivalo. Bili smo že marsikje po svetu, a tale teren je najbolj nemogoč! Kaj šele bo, ko se bodo vrstili tuneli, mostovi. Nevarno, zelo nevarno!"

Izsiljevanje

Pokazali so rob nad tunelom, od koder se je ob vsakem močnejšem dežju vsul plaz.

"Vseh tunelov na trojanski trasi ne bomo prevrtali še zelo dolgo, vsi se bojimo vrtanja, saj geoloških raziskav praktično ni. Nekaj malega jih naredijo sproti, ko je že problem. Nič ni raziskano, zato je nevarno in se bo še vleklo."

Vsega siti okoliški prebivalci so trdili, da jim stare ceste nalašč ne popravijo, da je prometa na njej še več, da se vse še bolj trese in ropoče, oni pa, obupani, pristanejo na vse. Dars pa vselej tako ali drugače izsili svoje.

"Določili smo lokacijo za šolo v Blagovici, pa so rekli, da ne, da bo tam avtocesta. Dars je potem predlagal, kje naj šola stoji, ljudje so se nejevoljni vdali in šola je zrasla. Ob prvem dežju jo je lani jeseni popolnoma zalilo. Sem med prostovoljnimi gasilci, takoj smo drveli pomagat in vem, koliko blata in vode smo izčrpali. Ponekod je bilo blata do stropa, tudi v učilnicah. In vsi smo kar naprej bentili čez Dars. Nihče drug ni kriv te velike sramote in škode."

Zavoženo

Franc Vodopivec, gradbeni inženir, državni svetnik, je v eni od ocen zapisal:

"V demokratičnih državah bi kaj hitro poklicali na odgovornost nosilce tako izrazito zavoženega projekta. V butalski državi menijo drugače in bodo vztrajali. Le podražitev gradnje povsem nesprejemljive trojanske variante pomeni več kot deset odstotkov celotnega avtocestnega programa!? Procesijo vlada-Dars je treba zadržati!"

Te procesije vse do danes ni nihče zadržal. Kritični del stroke je v Nedeljcu sproti razkrinkaval lažnost napihnjenih obljub in usodnost napačno izbranih tras, a so ga "cestarji" vsakič sproti utišali, saj je bila mošnja prevelika, da bi jo kar tako spustili iz rok. Bivši prometni minister Marjan Krajnc ter strokovnjaka za gradnjo cest Vlasto Zemljič in Anton Gunde so o tem napisali knjigo. Razgalili so "sumljivo kopičenje napak, ki jih je preveč in so prehude, da bi bile naključne. S pomočjo ‚stroke’ in v imenu stroke manipulirajo z javnostjo, vodijo prestižne in dobičkonosne bitke v interesu politične strankokracije in njenih najvišjih predstavnikov."

Izigravanje

Kritični stroki se je pridružil odločni računski sodnik Martin Jakše:

"Na Trojanah, Črnem Kalu in Rebrnicah so izbrali najdražje, najbolj zapletene in po nepotrebnem zahtevne trase. To je potrdil celo Ivan Zidar, že v njegovem poslovnem interesu pa sta prav draga in tudi dolgotrajna gradnja. Potem je jasno, kako hudo je!"

Martin Jakše je navezal celo stike z nemškim računskim sodiščem, kjer so vrhunski strokovnjaki za revidiranje naložb. Kot pomoč so poslali uglednega dr. G. Winklerja in skupaj z njim so ugotavljali izigravanja. Ni mogel verjeti, da država Darsu lahko dopušča tako zapravljanje in da tako drage gradnje rešuje na povsem neprimerne načine.

"Na javnem zaslišanju sem poslušal vpitje in požiral žaljivke. Ko sem vendarle dosegel vključitev zunanjih, neodvisnih strokovnjakov, so jih brž odstranili in vključili povsem vezane, pristranske, ki so imeli z Darsom celo še veljavne pogodbe! Tako smo se šli slepe miši, dokler nisem izdal sklepa o ustavitvi gradenj do opravljene revizije. Takoj zatem so me odstranili! Ministri so presegali pooblastila, člani nadzornega sveta Darsa so lagali, vselej politiki nadigrajo stroko."

Anton Gunde je dodal:

"Slabše blago dobivamo za več denarja. Če ti stroka reče, ne pojdi v to, tu bo hudo, ti pa kljub temu rineš v težave, te mora kdo povprašati po zdravju. Ali pa ti pokukati v žep. Če se kdo posvarjen odloči skočiti v norost, v daljše, težje, dražje trase, ki bodo dražje tudi za vzdrževanje in še prometu nevarne, ne vem več, kaj bi rekel."