V težavah je srednji sloj, ki mu je na voljo, da se odloči za zavarovanje ali ne: 40 milijonov se jih za to ni odločilo, če zbolijo, so stroški lahko tako visoki, da presegajo vse njihovo premoženje. To je seveda hud problem, ki naj bi ga reforma rešila.

Drug problem je, da so stroški zdravstva narasli tako, da so tudi za bogato državo postali neobvladljivi. Vzroki za prvo težavo so pač v tem, da ljudje niso pripravljeni poskrbeti zase, zato naj bi skrb za njihovo zdravje prevzela država. Vzroki za prekomerno naraščanje stroškov zdravstva so bolj zapleteni. Upor proti reformi je hud, Američani na splošno nimajo radi, da zanje skrbi država, tistim, ki služijo na račun bolnikov, pa ne ustrezajo ukrepi, ki bi jim znižali profit.

Tudi v Sloveniji se pripravlja reforma zdravstvenega sistema. Skupna nam je težava, da stroški zdravstva preveč naraščajo. Obvezno smo zavarovani vsi. Začeli smo že uvajati sistem, ki bi omogočil bolnikom izbiro vsaj deloma plačati stroške svojega zdravljenja ali pa čakati, da pridejo na vrsto v sistemu obveznega zavarovanja. Čakanje je v nekaterih primerih predolgo in lahko škodljivo, ljudje pa smatrajo za svojo pravico, da se zdravljenje uvede takoj, ko se zanj pokaže potreba, tudi če ni akutna, in da ni prav, da si takojšnje zdravljenje lahko privoščijo le tisti, ki imajo denar, da si ga plačajo direktno iz svojega žepa. Čeprav ti "samoplačniki" razbremenijo državno blagajno in skrajšajo čakalne vrste.

Kako se bodo v ZDA spopadli s skoraj neobvladljivimi stroški zdravstva, bomo kmalu videli, zakon o reformi so že sprejeli, kako bo to šlo pri nas, pa še ni čisto jasno. Ker sem mnogo let delala v obeh sistemih (in še tretjem, švedskem), naj mi bo dovoljeno na glas premišljati o problemih našega zdravstva.

Zdravstvo je, malo poenostavljeno, na eni strani bolnik ali potencialni bolnik, na drugi zdravstveno osebje, zdravniki, sestre, tehniki itd., vmes pa vse tisto, kar tvorne odnose med tema dvema omogoča, olajša in pospešuje: organizacija, ustanove, bolnišnice, inštituti, oprema, aparati, instrumenti in predvsem finance. Vse to služi izboljšavi odnosov med zdravstvenim osebjem in bolniki, napredku v stroki in boljšim rezultatom - več in bolje ozdravljenih bolnikov. Reforma je smiselna, če deluje v tej smeri.

V Sloveniji imamo kar dober sistem javnega zdravstva, ki za manj kot polovico denarja opravi približno enako delo kot npr. nemški, cenejši pa je v glavnem zaradi nižjih plač. Očiten namen predlagane reforme je varčevanje pri nudenju medicinske pomoči. Tu preži nevarnost, kajti od nekdaj vemo, da je najcenejše zdravstvo tisto, ki je kvalitetno, in da slaba medicina drago stane bolnika in državo - podaljšanje zdravljenja, zapleti, invalidnost, da ne govorim o nepotrebnih smrtih. Ukrepi, ki bi lahko poslabšali kakovost dela zdravnikov, bi gotovo imeli prav nasproten učinek od pričakovanega.

Predpisi, ki bi silili zdravnike k v naprej predpisanemu ravnanju v posameznem primeru, ki bi mu omejevali čas z bolnikom, ki bi ga silili, da premišlja o denarju, ne pa o bolniku, lahko povzročijo nevaren padec kakovosti medicinske pomoči in s tem njeno podražitev namesto pričakovanega varčevanja. Priložnost za tako potrebno varčevanje vidim prav v dviganju kakovosti naše medicine, za to pa bi res morali spremeniti nekatere stvari. Začenši seveda pri medicinski fakulteti, ki pošilja v svet diplomante, komaj ali sploh nezmožne samostojnega dela z bolniki. Ti diplomanti potrebujejo tudi do deset let, preden so dovolj trdni v svoji stroki, da samostojno in suvereno ukrepajo pri bolniku.

Produktivna doba slovenskega zdravnika ob razmeroma zgodnjih upokojitvah, zlasti pri ženskah, se pomembno skrajša in prispeva k že tako občutnemu pomanjkanju zdravnikov. Podobno velja za medicinske sestre. Sledijo naglica, preobremenjenost in pomanjkanje časa za izobraževanje in posvetovanja s kolegi, kar vse gre na račun kakovosti.

Pretiran poudarek na finančnih vidikih zdravstva, ki ga vsi doživljamo zadnje čase, lahko sčasoma ogrozi drugo plat zdravstva, ki je tudi bistvena - njegovo človečnost, sočutnost in razumevanje. Obstajajo resne psihološke študije o vplivu nenehnih opozoril finančne narave na stroko. Ljudje postanejo sebični, ne sodelujejo več, to pa je v popolnem nasprotju z dobro medicinsko prakso.

Nove metode, diagnostične in terapevtske, ki večinoma prihajajo od zunaj, se pri nas sicer uvajajo, le redko pa jih spremljajo lastne študije o njihovi uporabnosti, indikacijah in uspešnosti - zamujamo priložnosti, da si ustvarimo lastno znanje in izkušnje, da bi te dostikrat drage metode uporabljali smotrno. Zdaj se dokaj pogosto uporabljajo "defenzivno", češ, da mi ne bodo nekoč morda na sodniji očitali, zakaj nisi storil še tega in tega, pa tudi "za vsak slučaj", češ, morda pa le kaj pokaže ali pa se bo nekaj bolje videlo (pa še vedno ne bomo vedeli, kaj tisto "nekaj" je). K tej defenzivnosti nemalo pripomore odnos javnosti, verjetno tudi preko medijev, do zdravniške stroke, ki se je opazno razvil v zadnjem času. Vse to pa po nepotrebnem povečuje stroške, ki jih hočemo omejiti.

H kakovosti zdravstva prav gotovo ne prispeva tendenca s strani države, potisniti zlasti zdravnike na nivo državnih uradnikov, jih narediti ubogljive in jim kar se le da vzeti samostojnost odločanja. Država kakor da noče, da bi zdravniki mislili in vodili razvoj, ampak naj sledijo predpisom "od zgoraj". To se mi zdi zanesljiva pot v podpovprečno, neučinkovito in v končni posledici za državo predrago zdravstvo.

Si res želimo nazaj v čase "plavih kuvert", ki so utirale pot do zakonitih pravic in dobrih zdravnikov? Koliko mladih ljudi se bo v tem vzdušju še odločalo za poklic zdravnika ali medicinske sestre? Koliko teh strokovnjakov, ki jih že zdaj primanjkuje, nam bo manjkalo v bodoče?

Zdi se mi, da načrtovana stroga ločitev javnega od zasebnega zdravstva nima možnosti za kakšen pozitiven rezultat. Zasebniki razbremenjujejo sistem javnega zdravstva in njegovo blagajno. Načrtovana prepoved zdravnikom, da bi delovali v obeh sistemih, pa bi pomenila strokovno nazadovanje zasebnikov, ki bi izgubili stik z vrhunskimi klinikami in inštituti, to pa ne bi bilo dobro. Namera še najbolj diši po tisti slovenski: Dobri Bog, daj, da sosedu koza crkne.

Pa še nekaj o zdravnikovi odgovornosti. Že skoraj dvajset let deluje pri Zdravniški zbornici Slovenije razsodišče, ki se ukvarja s strokovnimi in etičnimi prekrški zdravnikov. Glavni namen razsodišča je trojen: zaščita bolnika in zdravnika ter priložnost, da se iz storjene napake vsi kaj naučimo. Svoje postopke in sklepe razsodišče objavlja v glasilu zbornice Isis, postopek lahko sproži vsakdo, treba se je le obrniti na zbornico.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da deluje popolnoma neodvisno, čeprav včasih nekoliko okorno, birokratsko. V začetku so mu burno nasprotovali nekateri zdravniki, verjetno, ker so se počutili ogrožene v svoji vlogi vrhovnih avtoritet. Ustanavljanje novih nadzornih organov z istimi nalogami, ki jih menda načrtuje ministrstvo za zdravje, se mi zdi nepotrebno in potratno. Če je res, kar se očita razsodišču zbornice, da namreč vrana vrani ne izkljuje oči, potem ne vem, kje bo ministrstvo dobilo nevtralne razsodnike.

O strokovnih napakah v zdravstvu vendarle lahko sodijo le strokovnjaki. Če je to odločanje javno, objavljeno v Isisu prej kot v rumenem tisku, bo zagotovljena pravičnost. Takšna odprtost je tudi najboljša možnost, da se ohrani ugled zdravništva. Le odprtost in pravičnost lahko spodbujata zaupanje bolnika do zdravnikov in njihovih organov. Treba pa bi bilo malo razrahljati sedanja toga pravila razsodišča zdravniške zbornice. Od medijev pričakujem, da večkrat kot negativno pokažejo tudi pozitivno plat našega zdravništva. Ne le vrhunskost zdravstvenega osebja, ampak tisto odgovornost in človečnost, ki jo velika večina vsak dan izkazuje pri svojem delu.

Kakovost v našem zdravstvu že več kot deset let ugotavlja in spremlja podrobno zastavljen program zbornice in res ne vidim potrebe, da bi ministrstvo s svojim uradom za kakovost začelo spet vse znova. Skratka, treba bi bilo vzpostaviti neko mero zaupanja in spoštovanja med ministrstvom za zdravje in zbornico, pa bi marsikaj šlo lažje. Kakovost, odprtost in pravičnost, kot sem že dejala, pa so edina možnost, da se slovensko zdravstvo obdrži na nogah. Nič drugega ne bo pomagalo.