"Ne kaže dobro. Še vedno smo pri proceduralnih vprašanjih," je po prekinitvi nočnih pogajanj, ki znova niso pripeljala do nikakršnega napredka, za nemško tiskovno agencijo dpa povedal eden izmed članov delegacije švedskega predsedstva EU.

Tudi nemška kanclerka Angela Merkel je v današnjem nagovoru pred spodnjim domom nemškega parlamenta Bundestagom pred odhodom v Koebenhavn poudarila, da novice iz danske prestolnice niso dobre in da ni trenutno na vidiku "nobenega konstruktivnega pogajalskega procesa".

Britanski minister za energetiko in podnebne spremembe Ed Miliband pa je posvaril, da Koebenhavnu grozi, da se sprevrže v popolno farso. Njegov šef Gordon Brown, ki je že v Koebenhavnu, pa je vse ključne države pozval k več ambicij pri zavezah o zmanjšanju izpustov in pomoči državam v razvoju, da bi tako omogočili uspeh konference, ki naj bi tlakovala pot k novemu globalnemu sporazumu o boju proti podnebnemu sporazumu.

Dvomi tudi v kitajski delegaciji

Še bolj zaskrbljujoče je, da v možnost dogovora vse bolj dvomijo tudi v kitajski delegaciji. Glavni kitajski pogajalec Su Wei je kritiziral tudi dansko predsedstvo konference, ki po njegovem mnenju pri pripravi pogajalskih predlogov ne upošteva dovolj interesov vseh držav. V tej kritiki so se mu pridružile tudi drugih 134 držav v razvoju iz skupine G77. Dansko predsedstvo sicer še vedno ni pripravilo najnovejšega predloga.

Kitajska po nekaterih informacijah že dvomi v možnost, da bi v Koebenhavnu dosegli okvirni politični dogovor, ki bi ga v naslednjem letu nato nadgradili v pravno zavezujoč sporazum. V Pekingu tako pričakujejo zgolj kratko politično izjavo, Kitajska in Brazilija pa naj bi ponoči celo bojkotirali pogajanja manjše skupine ključnih svetovnih gospodarstev.

Po drugi strani pa je kitajski premier Wen Jiabao, ki je v Koebenhavn prispel v sredo, v današnji izjavi zatrdil, da je njegova prisotnost na konferenci jasen dokaz pripravljenosti Kitajske na soočenje s podobnimi spremembami in iskrenosti v njenih namerah.

V Koebenhavn tudi Pahor

V Koebenhavn sicer danes prihajajo števini drugi voditelji, poleg Merklove med drugim tudi brazilski predsednik Inacio Lula da Silva, indijski premier Manmohan Singh in ameriška državna sekretarka Hilary Clinton. V Koebenhavn potuje tudi slovenski premier Borut Pahor.

Ameriški predsednik Barack Obama pa bo v dansko prestolnico priletel šele v petek, zadnji dan konference. Iz ZDA sicer še vedno prihajajo izjave, da je Obamova prisotnost na ključni zadnji dan konference dokaz, da ZDA po letih obotavljanja prevzemajo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam.

Bela hiša tako pričakuje in upa na močan okvirni dogovor, ki bo podlaga za kasnejši sporazum, čeprav ZDA ves čas pritiskajo predvsem na Kitajsko, pa tudi na druge najpomembnejše države v razvoju, naj se v večji meri in na pravno bolj zavezujoč način zavežejo k znižanju izpustov toplogrednih plinov in naj pri tem pristanejo na mednarodni nadzor nad uresničevanjem obljub.

Glavni krivec za neuspeh pogajanj ZDA

Države v razvoju, ki ciljajo k zmanjšanju izpustov na enoto bruto domačega proizvoda, temu nasprotujejo, saj zgodovinsko breme za podnebne spremembe pripisujejo razvitim državam, ne želijo pa tudi omejevanja svoje pravice do razvoja. Skupaj z okoljevarstveniki razvijajoče se države kot glavnega krivca za pomanjkljivo uspešnost pogajanj navajajo predvsem ZDA, ki pristajajo le na malenkostno štiriodstotno znižanje emisij v primerjavi z 1990.

Vse več poznavalcev sicer ocenjuje, da se pogajanja v Koebenhavnu vse bolj oddaljujejo od znanstvenih priporočil in postajajo le izraz trenutne politične volje v svetu za boj proti podnebnim spremembam.

Vseeno pa je iz danske prestolnice pozno v sredo zvečer prišlo tudi nekaj dobrih novic. Japonska je tako napovedala, da bo za t.i. hitro pomoč državam v razvoju v prihodnjih treh letih namenila 1750 milijard jenov (19,5 milijarde dolarjev). Od tega naj bi bilo 1300 milijard jenov javnih sredstev, ostalo pa naj bi bila zasebna vlaganja. Pomoč v Tokiu vežejo na sklenitev celovitega sporazuma v Koebenhavnu.

Japonska presegla obljube EU

S tem je Japonska presegla obljube EU. Vrh EU se je minuli teden namreč zavezal, da bo unija za pomoč državam v razvoju v podnebnem boju v prihodnjih treh letih namenila okoli 7,3 milijarde evrov, prostovoljno pa bodo prispevale vse države članice.

ZDA številke še niso predstavile, poleg tega pa kljub jasnim pozivom držav v razvoju še ni prav nič jasno, kolikšna naj bi bila pomoč po letu 2012.

Clintonova je sicer ob prihodu v hladno dansko prestolnico napovedala, da bodo ZDA sodelovale v mehanizmu zagotavljanja okoli 100 milijard dolarjev letno do leta 2020 za pomoč državam v razvoju pri boju proti podnebnim spremembam in prilagajanju nanje. Gre za številko, ki jo je v svoji oceni že podala Evropska komisija in jo je kot referenčno vrednost v svojem mandatu v Koebenhavn prinesla EU.

Višina ameriškega prispevka neznana

Clintonova ni povedala, niti koliko bodo ZDA prispevale k hitri pomoči do leta 2012 niti kolikšen bo ameriški prispevek k dolgoročni pomoči. Okoljevarstvene organizacije in vodilne mednarodne finančne ustanove sicer predvidevajo, da bodo države v razvoju, ki jih bodo podnebne spremembe po ocenah znanstvenikov močno prizadele, v prihodnosti za spopadanje s temi izzivi potrebovale celo več sto milijard dolarjev.

Državna sekretarka pomoč ZDA pogojuje s celovitim dogovorom v Koebenhavnu, še posebej pa z jasnimi zavezami Kitajske k zunanjemu nadzoru nad izpolnjevanjem njenih ukrepov za zmanjšanje izpustov. Okoljevarstvena organizacija Greenpeace je izjave Clintonove sicer pozdravila, a obenem izrazila razočaranje nad njihovo nedorečenostjo.

Obenem pa je šest držav (ZDA, Avstralija, Francija, Japonska, Norveška in Velika Britanija) napovedalo, da bo za boj proti krčenju gozdov v državah v razvoju namenilo 3,5 milijarde dolarjev. Sečnja tropskih deževnih gozdov, naravnih ponorov ogljikovega dioksida je še posebej v Braziliji, Indoneziji in osrednji Afriki velik problem in je razlog za okoli petino povečanja izpustov.

Države v razvoju vztrajajo, da brez pomoči ne bodo mogle zavreti deforestacije, ki jo v veliki meri poganjajo ekonomski interesi lokalnega prebivalstva in gospodarstva in proti kateri se s šibkimi institucijami države težko borijo.