Nadškofovo zagotovilo naj bi kritične opazovalce cerkvenih odnosov z državo pomirilo. Cerkev, ki zgolj oznanjuje evangelij in hoče le evropsko primerljive pogoje za svoje delovanje, pač ne more nikogar ogrožati, se je glasilo (med)vrstično sporočilo. Toda izkušnja in psihoanaliza učita, da se je ob izrecnem zanikanju - povedano z metaforo - vselej "dobro prijeti za pas". Zlasti ob tako pomembnih in premišljenih kadrovskih rošadah, kot so bila zadnja imenovanja v Cerkvi.

Anton Stres je namreč prvi nadškof, ki je v zadnjih dvajsetih letih sedel na to mesto ne le kot tisti, "ki ve", temveč tudi kot "tisti, ki ve, kako". Svojim predhodnikom je bil vseskozi intelektualna podpora ter leva in desna roka pri operativnih dogovarjanjih z državo (v nekdanji Peterletovi krovni komisiji, v Odboru za človekove pravice, pri sporazumu o duhovni oskrbi vojaških oseb iz decembra 2000, pri vatikanskem sporazumu iz leta decembra 2001, pri vseh mogočih dopisovanjih s predsedniki in premierji...). Združuje pa na nek način najboljše ali morda najkoristnejše od vseh treh: Šuštarjevo pozicijo izobraženega intelektualca in diplomata, ki ga cenijo tudi v evropskih okvirih, Rodetovo trdoto in ostrino, a v slovensko ozemljeni različici, ter Uranov imidž ljudskega pastirja. Morda mu (za zdaj) manjka le malo karizme - tiste zagonetne sposobnosti očaranja, ki iz škofov dela legende.

Umetnik kompromisa

Nadškof Stres je svojevrsten umetnik kompromisa. Denimo kar zadeva večno vprašanje verouka. Ne glede na to, da se v Cerkvi ne bodo nikoli sprijaznili s tem, da duhovniki ne morejo enakopravno sedeti v šolski zbornici, je tudi tu Stres našel vsaj začasno sprejemljiv kompromis. Če so otroci prometno ogroženi na poti v župnijo, potem pač župnik pride v šolo, saj zakon to omogoča. Zanimivo pa je, da je v zadnjih letih vsako leto več otrok ogroženih na poti k župnijskemu verouku (ne pa tudi na poti v športni klub ali glasbeno šolo). In če ministrstvo za šolstvo kaj onegavi z dovoljenjem, Stres nemudoma pokliče ministra Boštjana Žekša, predsednika vladne komisije za dialog z verskimi skupnostmi, in ga o tem obvesti.

Kakorkoli že, če za cerkveno krmilo odnosov med državo in največjo cerkvijo pri nas, ki so že vsaj dve desetletji odprto lovišče za obojestranske strahove in obtoževanja, seda tako premišljeno izbran mož, potem je vredno njegove izjave in zagotovila, naj bodo še tako pomirjujoča, po vljudnih dobrodošlicah vzeti pod lupo in jim prerezati drob. Kajti slovenska država in RKC na Slovenskem nista partnerici, ki bi se morali le še nekaj malega dogovoriti - za zdaj ju ločujejo znatne razlike v pogledih na 7. člen ustave in travmatična razhajanja v pogledih na zgodovino. Tudi zahtevani primerljivi evropski pogoji niso niti malo tako samoumevni, kot se na prvi pogled zdi. Evropska realnost je namreč tako različna, kot so bile različne stoletne zgodovine; te so v vsaki državi zgnetle povsem samosvoj odnos med cerkvami in državo. Kaj so primerljive evropske države, zato še zdaleč ni preprosto vprašanje. Je, na primer, hrvaška Cerkev s svojim agresivnim vmešavanjem v politiko zgled ali svarilo? Zanimivo je, da je celo nedavna izjava slovenske komisije Pravičnost in mir prepoznala slednje.

In nenazadnje: nadškof Stres ni osebnost iz enega samega kosa. Mnoge izjave komisije Pravičnost in mir, pod katere se je dr. Stres podpisal pred dvajsetimi in več leti, z današnjega zornega kota zbujajo spoštovanje, saj se jim prav nič ne vidi, da so bile napisane v drugih časih in okoliščinah. Njihov skupni imenovalec je (bila) dosledna obramba človekovih pravic nasploh in demokratizacije kot take, mnogo več torej kot le obramba cerkvenih interesov. Toda obenem zbode odsotnost nekaterih izjav. Leta 1995 se je komisija sicer izrekla proti (Jelinčičevi) bizarni pobudi o odvzemu državljanstva vsem Neslovencem, toda do danes ni ničesar rekla o najbolj množičnih, najbolj grobih in najbolj sistematičnih kršitvah človekovih pravic pri nas - o izbrisanih. Prav tako se komisiji ni zdelo vredno oglasiti ob nedavnem divjaškem napadu na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča.

In vendar Stresovo nasprotovanje izenačitvi istospolnih skupnosti z drugimi oblikami družin načelno gledano ne ponuja razlogov, zaradi katerih bi ob tem napadu lahko molčali. Odrekanje pravice istospolnim, da se poročijo ali posvojijo otroka, pač ne bi smelo vključevati pravice heteroseksualnih, da jim pravice odmerjajo s kiji in baklami. Nenazadnje: ob napadu na "civilista" Smolnikarja je komisija v nekaj dneh objavila kar dve izjavi.

V Stresova zagotovila, da se Cerkve ni treba bati, je mogoče povrtati še iz enega razloga. Cerkev, ki bi svojo moč znala uporabiti v spretnih navezah s politiko in kapitalom, zna biti v svojem tradicionalističnem diskurzu tako protiženska kot protimodernizacijska. Ne gre spregledati, da je bil poleg sprave prav splav najpogostejša tema izjav komisije in eden glavnih poudarkov vseh slovenskih metropolitov doslej. In takšne Cerkve bi se v specifičnih družbenih okoliščinah ne glede na vse njene dobre strani lahko tudi bali (bale), pa čeprav je s siceršnjimi pozitivnimi vrednotnimi poudarki in skrbjo za mlade, bolne, stare... nepogrešljiva povezovalka skupnosti v lokalnem in globalnem okviru.

A ne glede na povedano, je pot "Stresove" Cerkve odvisna predvsem od dveh stvari: kako bomo v prihodnje kot družba definirali oziroma razumeli odprta vprašanja med Cerkvijo in državo in kako bo ta na te izzive v evropsko zahtevanem dialogu s tako močno in vplivno osebnostjo odgovarjala. O tem smo se pogovarjali s tremi uglednimi profesorji sociologije religije: z dr. Markom Kerševanom s Filozofske fakultete, z dr. Alešem Črničem s Fakultete za družbene vede in dr. Srečem Dragošem s Fakultete za socialno delo.

Kdo je bolj nevaren: Stres ali Pahor

Dr. Srečo Dragoš je do konca oster tako do novega nadškofa kot do vladajoče politike. "Dr. Stres na novem položaju predstavlja kontinuiteto z istimi sredstvi. Je nadaljevalec Rodeta, ki je bil nadaljevalec Mahniča. Gre za isto, sto dvajset let staro zgodbo katolicizma na Slovenskem, za iste cilje, iste vrednote, isto strategijo in za isti stil. Enako kot pri nekdanjem nadškofu Rodetu je tudi za Stresa značilno, da je veljal za glasnika 2. vatikanskega koncila, a seveda v socialističnem režimu in le do osamosvojitve. Po osamosvojitvi pa se je razvil v izrazitega institucionalnega apologeta, ki je prejšnjo samokritično krščansko držo zamenjal za ideologijo moči, prestiža in materialnih dobrin. Vrh slovenskih klerikov - z dr. Stresom na čelu - škoduje veri na Slovenskem bolj kot vsi protiverski režimi, ki smo jih imeli."

A ob tem dr. Dragoš opozarja, da to sploh ni bistveno, razen morda za katoličane. "Stres ima vso pravico biti takšen, kot je, katoliška cerkev pa ima vso pravico do takšnega profila katolicizma. Problem ni niti v Cerkvi niti v Stresu, problem je na državni strani, v vladi. Za neurejen, zmeden odnos države do verskih skupnosti, za nenehne cerkvene apetite po državnih financah, za občasno politizacijo kleriškega vrha in za popolnoma zgrešeno, škandalozno zakonodajo na tem področju, za vse to je veliko bolj kriva naveza Pahor-Golobič-Erjavec-Kresal kot pa vsi slovenski kleriki od Mahniča dalje."

Za dr. Dragoša je "spravni" in "mehki" Pahor nevarnejši od Stresa. Spomnimo se, pravi, kdaj je današnja levičarska vlada nehala omenjati slovito frazo o "redefiniciji" odnosov države do Cerkve. "Točno takrat, ko jo je prvič zapisala v koalicijsko pogodbo, razlog pa so naslednje Stresove besede: 'Če bo vsaka vlada redefinirala položaj, nas taka ureditev dejansko sili v politiko. Ker potem pa imamo legitimne interese, kdo bo na oblasti.' Takoj zatem je šel predsednik vlade v Vatikan k papežu in mu zagotovil, 'da se z novim direktorjem Guličem odnos do Cerkve na Slovenskem ne bo nič spremenil', doma pa je ustvaril afero Gulič."

Dr. Aleš Črnič poudarja, da tako rekoč vsa odprta vprašanja, problemi in konflikti izhajajo iz različnega pojmovanja vloge religije in religijskih institucij v sodobni družbi. Medtem ko slovenska ustava za to postavlja jasen okvir, ki temelji na osnovnih demokratičnih, po izvoru razsvetljenskih načelih, RKC velik del teh izhodišč ne sprejema. "Tako se na koncu vse zvede na načelo ločitve religije in države, ki ga RKC vztrajno razume kot religiji sovražno." Pri tem namenoma pozablja, poudarja dr. Črnič, da ločitve niso izumili komunistični režimi, temveč gre za razsvetljensko načelo, ki šele zares omogoča religijsko svobodo v pravem pomenu besede in je nepogrešljivo tudi v prihodnje. "Če seveda religijsko svobodo priznavamo vsem, tudi manjšinskim, za koga nemara čudnim ali smešnim religijskim skupinam in posameznikom, pa tudi neverujočim, ki jih RKC dosledno demonizira."

Vsi naši sogovorniki opažajo, da se je odnos slovenske države do religije v zadnjih letih spremenil. Za dr. Črniča je očitna zlasti sprememba razumevanja in izvajanja načela ločitve, ob hkratni opustitvi striktnega izvajanja ustavnega načela enakopravnosti verskih skupnosti. Vsak dan je namreč mogoče opazovati "na videz nenasitne apetite po finančni in politični moči ter brezkompromisno penetriranje RKC v institucije države, tudi za ceno ugleda in padanja zaupanja, ki niti slučajno ni omejeno samo na neverujoče. Sega namreč globoko v družbeno skupino verujočih katolikov."

Podobno kot Dragoš tudi Črnič k temu pristavlja, da je bila takšna pač odločitev RKC. "Cerkveno vodstvo je to zavestno sprejelo in ekonomski ter politični moči dalo prednost pred duhovnim poslanstvom; glede tega vsaj navzven ni zaznati vsebinskih razlik med nadškofi Rodetom, Uranom in Stresom. RKC tukaj težko očitamo kaj drugega kot nedoslednost in dvoličnost. Glavni očitek pa bi moral biti namenjen državi."

Ta je po mnenju obeh sociologov sistematičnim cerkvenim ambicijam po vse večjem političnem in družbenem vplivu v zadnjem desetletju preveč popuščala. Ob tem je pomenljivo, da so razlike med levimi in desnimi vladami tozadevno komaj zaznavne. Cerkev obenem postaja "vse pomembnejša". Dragoš je v tej točki neusmiljen do medijev. "Cerkev je tako zelo pomembna tudi zato, ker se o njej piše, kot da je tako zelo pomembna. Na živce mi gre, da se mediji vsakokrat, ko se zamenja neki funkcionar na nekem stolčku civilnodružbene organizacije, takoj zaženejo v raziskovalno novinarstvo o tem, kaj neki zdaj to pomeni. Nič ne pomeni. Vse ostaja popolnoma isto in vsi vemo, da je tako. Nihče pa ne ve, kaj si predstavniki vlade in predstavniki političnih strank mislijo o Stresu in o strategiji države do verskih organizacij. O tem nihče od politikov ne črhne nobene - zato, ker jih nihče nič ne vpraša in ker o tem nimajo ničesar napisanega v volilnih programih svojih strank. To je zame pravi problem, ne pa Stres," se jezi dr. Dragoš.

Obetajoče geslo "vse za evangelij"

Dr. Marko Kerševan položaj in ambicije katoliške cerkve na Slovenskem postavlja v zgodovinski okvir. Temeljno dilemo so v Cerkvi, kot pravi, razrešili ob koncu prejšnjega režima. Takrat se je postavilo vprašanje, ali naj ponovno postane bogata in močna cerkev ali pa naj nadaljuje s pozicije revne ustanove, toda verodostojne, spoštovane in ugledne. Slednje bi seveda pomenilo, da bi resno vzeli tisto, kar so poprej poudarjali pomembni kleriki od Grmiča do Rodeta in kar bi bilo mogoče strniti v misel "hvala bogu, da smo revni, tako vsaj nimamo skušnjav". Dr. Kerševan celo meni, da odločitev slovenske Cerkve, da si povrne predvojni položaj, ni avtonomna odločitev slovenske Cerkve, temveč bolj plod strateškega premisleka Vatikana. Ob tem poudarja: "Ko se je Cerkev odločila, da bo bogata cerkev, bogata v dejavnostih in institucijah, se je obenem odločila tudi za tisto, kar sodi zraven. Če hočeš priti do sredstev, ki so potrebna za delovanje takšne Cerkve, pa to ne gre brez politike. Poleg tega se denar in vpliv vedno povezujeta tudi s kapitalskimi interesi teh in onih. Skušnjave se tako namnožijo."

Na vprašanje, kako se jim bo Cerkev upirala "pod" Stresom, je dr. Kerševan odgovoril po premisleku. "Tu gre za vprašanje modrosti cerkvenega vodstva. Geslo, ki si ga je izbral dr. Stres, "vse za evangelij", je obetavno. Cerkve so navsezadnje tu prav zaradi evangelija. Toda prav zaradi evangelija se morajo odpovedati tistemu, kar je povezano s preveč vpliva in preveč moči. To svarilo je najti v evangeliju samem. Če bo dr. Stresu škofovsko geslo tudi vodilo za cerkveno usmeritev, pa lahko pričakujemo neko razumno umestitev Cerkve v širši družbeni prostor."

Odnosa med Cerkvijo in državo sicer Kerševan za razliko od svojih kolegov ne ocenjuje za travmatičnega. Toda to ne pomeni, da tak ne more postati. "Odnos med državo in Cerkvijo lahko postane travmatičen, če se ga zoži in gleda nanj predvsem skozi dogajanje med drugo svetovno vojno. Tega bi se morali bolj zavedati tisti, ki to temo nenehno odpirajo. V zadnjem obdobju prav Cerkev daje prostor tistim, ki to počno." Dr. Kerševan poudarja, da smo že veliko storili za to, da je jasno, da so se na obeh straneh dogajali neopravičljivi zločini in da se je del slovenskih ljudi pridružil okupatorju zaradi boja proti komunistom v zelo težkih razmerah. "Toda cerkveno vodstvo bi moralo končno priznati, da se je del katoliškega establishmenta takrat zmotil, da je zablodil. A dogaja se prav nasprotno: vrstijo se poskusi, da bi Cerkvi priznali, da so njeni ključni ljudje takrat ravnali prav. Glasilo Družina v tem smislu vodi zelo nesrečno uredniško politiko: besedo dajejo v glavnem le ljudem s tovrstnimi stališči."

Glede razumevanja 7. člena ustave, ki ga po mnenju Cerkve interpretiramo pretrdo, pa je dr. Kerševan načelen. Sedmi člen, pravi, je mogoče razumeti in izvajati različno trdo in različno dosledno. Dejstvo je, da je ta člen v ustavi zelo jasno zapisan, kje drugje, denimo v Ameriki, pa bolj dosledno izvajan. Načelno pa so z uresničevanjem tega člena vselej težave. "Če se ga izvaja preveč dosledno, nastopijo nerešljive težave; v skrajnem primeru bi morali odpraviti tudi proste nedelje kot nasledek cerkvene logike. Po drugi strani pa v Ameriki ne govorijo zaman o "zidu ločitve". Ne zadošča namreč, če pripoznamo, da je vsakdo na svojem področju avtonomen, pomembno je tudi, da je ta razlika jasno razvidna, da ne prihaja do samovoljnih ali lahkomiselnih prehajanj te ločnice. Vprašanje pa seveda, kako visok je ta zid. Njegova 'prava višina' se v vsakem okolju določa ob spornih vprašanjih," pojasnjuje prof. Kerševan.

Eno takih vprašanj je zagotovo ustanovitev obrambno-varnostnega ordinariata, ki naj bi jo "utrdili" še z mednarodnim sporazumom z Vatikanom. "Tu moramo najprej ugotoviti, da je iz zgodovine znano, da si Cerkev vedno želi, kolikor je le mogoče. Ima tudi čas, da počaka na primeren trenutek. Vojaške škofije niso nič novega ali posebnega in tudi nič ni narobe, če se država in Cerkev o morebitnih ovirah za uresničevanje pravice do svobode verskega življenja zaradi specifične organiziranosti vojske dogovorita. Težave pa nastopijo, ko začnejo na cerkveni strani potrebo po tovrstnih dogovorih utemeljevati z argumentom, da bodo tako lahko vojaki ali policisti svoje težke naloge bolje opravljali, pristojnosti pa bi nato razširili še na njihove družine. Prav vsak poklic ima specifične, tudi etične težave, pa zato še ni deležen posebne pastorale," razmišlja dr. Kerševan in poudarja, da je treba te stvari urediti tako, da bi kar najbolj zmanjšali možnosti za konflikte. Slovenija je navsezadnje majhna, še do nedavnega smo imeli komajda kakšnega škofa, zdaj pa naj bi dobili še vojaško škofijo. Dr. Kerševan ni prepričan, da so konkretne potrebe tiste, ki jo narekujejo.

Podobno gleda tudi na (zakonsko) možnost, da imajo mlajši otroci verouk v šolah, če je pot do župnije nevarna. "Rešitev, ki se izvaja v slovenskih šolah, je mogoče zagovarjati kot model, ki je v skladu z evropskimi trendi in številnimi evropskimi dokumenti. Naloga javne šole je, da omogoči otrokom, da se seznanijo z religijami in se usposobijo za dialog ob spoštovanju različnosti religij. To vlogo pravzaprav lahko dobro opravlja le javna šola. Res pa je, da je po mnenju Vatikana avstrijsko-nemški model konfesionalnega verouka z alternativo za neverujoče ali drugače verujoče še vedno najboljši." Dr. Kerševan pravi, da to, ali se konfesionalni verouk izvaja v šolskih prostorih, ni najbolj pomembno. Ključno vprašanje je, ali gre za nek praktičen sporazum med šolo in župnijo, s katerim so vsi zadovoljni, ali pa za željo Cerkve, da bi bil to le prvi korak v želeno smer. V tem primeru, poudarja, bosta sledila reakcija in konflikt.

S kom se primerjati

In kako bi veljalo razumeti Stresovo poudarjanje, da si v Cerkvi ne želijo "nič več" in "nič manj" kot enake možnosti, ki jih ima Cerkev v "drugih primerljivih evropskih državah"? "To je dober okvir za razpravo," odgovarja dr. Kerševan. Vprašanje je namreč, ali si Cerkev želi "ne manj", kot so dosegle tiste države, ki so na določenih področjih dosegle največ, ali "ne manj" kot države, ki so dosegle najmanj.

Naslednje zanimivo vprašanje je, s katerimi državami bi veljalo Slovenijo primerjati. Mnoge raziskave in študije o vernosti so namreč pokazale, da se Slovenija po odnosu do religije vedno uvršča na podobno mesto. Na eni strani so Poljska, Hrvaška, Slovaška, Litva: v teh državah je pripadnost katoliški veri največja in posledično vpliv Cerkve največji. Na drugi strani pa so Madžarska in Češka, kjer ima Cerkev mnogo manjši vpliv. V slednji so na primer predlagane sporazume z Vatikanom gladko zavrnili.

"Mi smo nekje vmes. Podobno velja za marsikatero vprašanje tudi, če se primerjamo z Avstrijo ali Italijo. Na primer, premoženje verskega sklada, kakršnega smo imeli tudi na Slovenskem, v Avstriji po drugi svetovni vojni niso v celoti in kar tako vrnili Cerkvi. V Italiji so se glede tovrstnega sklada dogovorili, da bodo iz njega vzdrževali cerkve. Pri nas smo bili pri tem vprašanju zelo liberalni. Nadalje, pri nas je Teološka fakulteta del državne univerze. V Italiji ni tako. Res pa je, da smo v Sloveniji nekoliko bolj trdo izvedli ločitev cerkve od države v šolstvu," dileme oriše prof. Kerševan.

In kako naši sogovorniki vidijo prihodnost cerkveno-državnih odnosov? Dr. Dragoš poudarja, da je vse odvisno od vlade in parlamenta. Po mnenju dr. Črniča lahko v prihodnje pričakujemo pospešeno dinamiko na področju odnosov med državo in RKC, verjetno manj javnih incidentov, hkrati pa intenzivirano sistematično prizadevanje za uresničevanje interesov Cerkve. Le upamo lahko, poudarja, da bo država postavila dovolj kompetentne, strokovne in v političnem smislu legitimne sogovornike, ki bodo zmogli parirati cerkvenim pogajalcem.

Poleg poskusov dokončne ureditve duhovne oskrbe v vojski, policiji, zaporih, bolnišnicah ipd. nas po Črničevem mnenju čaka predvsem vprašanje religije v šolah. "Tukaj so stališča RKC vsa leta jasna in nič skrivnostna, zapisana so tudi v njenih strateških in drugih dokumentih. Njene ambicije globoko posegajo v laičnost šolstva, kot jo prakticira slovenska država od nastanka dalje. Tu nas čaka ostra bitka," še napoveduje dr. Aleš Črnič. Dr. Kerševan pa, kot rečeno, upa, da bo zmagalo Stresovo škofovsko načelo "vse za evangelij". In vsaj tega - tu je mogoče ljubljanskemu nadškofu pritrditi brez večjih pridržkov - se res ni treba bati. Nadškof Stres je vsekakor knjiga, v kateri bodo najpomembnejša poglavja še napisana.