Pri tem je prvi mož edinega informacijskotehnološkega (IT) podjetja, ki kotira na Ljubljanski borzi, zlasti kritičen do ravnanja slovenskih bank, pri podružnicah tujih bank v Sloveniji ima namreč boljše izkušnje. Razočaran je tudi nad učinkovitostjo državnih protikriznih ukrepov.

Kako je kriza vplivala na podjetja, ki razvijajo programsko opremo?

Razmere v panogi niso rožnate. V primerjavi s proizvajalci strojne opreme in ponudniki storitev s področja IT bodo podjetja, ki razvijajo programsko opremo, dolgoročno najbolj prizadet del IT-sektorja. To izhaja iz samih značilnosti panoge. Programska oprema je namreč ogromna investicija v razvoj z ničtimi inkrementalnimi stroški produkta. Podjetja ga financiramo nekaj iz lastne akumulacije, nekaj z evropskimi in državnimi sofinancerskimi sredstvi in nekaj iz normalnih bančnih kreditov. Vendar pa se nam je letos zgodilo, da so se bistveno zmanjšali bančni krediti, pri čemer je težava tudi v tem, da programerska podjetja nimamo takšnih zavarovanj, ki bi jih bile banke pripravljene sprejeti. Imamo namreč intelektualno lastnino, ki pa je pri bankah ne moremo zastaviti.

Zaradi tega problema financiranja so podjetja začela ustavljati razvoj. To pomeni, da bodo na primer v projekte, ki so jih razvila do 60 odstotkov, preprosto minimizirala vlaganja v želji po čim prejšnjem njihovem trženju. To pa bo pomenilo, da bo kakovost teh izdelkov verjetno precej nižja, kar pa hkrati pomeni zmanjšanje naše dolgoročne konkurenčnosti. Prave posledice te krize se bodo tako na področju programske opreme začele kazati nekje čez dve do tri leta, ko bodo ta podjetja postala nekonkurenčna.

Vendar pa bo kriza verjetno v določeni meri tudi pozitivno vplivala na programerska podjetja, saj naj bi se gospodarstvo nasploh zaradi nerožnatih razmer še bolj obrnilo k IT-rešitvam, ker te omogočajo zmanjšanje stroškov.

Tu je pravzaprav več silnic, ki si nasprotujejo. Po eni strani imamo danes problematiko zaradi tega, ker se v recesiji zmanjšajo kapitalne investicije, kamor sodi tudi programska oprema. To pomeni, da se podjetja ne odločajo za uvajanje nove programske opreme, ker enostavno gledajo na denarni tok in ne investirajo v nove stvari. Ko pa se bo začela kriza blažiti, bodo podjetja, ki so v krizi ugotovila, da morajo določene procese racionalizirati in podpreti s programsko opremo, začela kupovati. Tako po krizi doživiš porast nakupov programske opreme. To se bo zgodilo kakšno leto in pol po začetku krize. V naslednjem tri do petletnem obdobju pa se bo začela kazati nekonkurenčnost tistih podjetij, ki so v času krize zmanjšala investicije v razvoj, zato bodo njihovi prihodki spet padli.

Kriza je udarila tudi po Datalabu. Kot je znano, imate zaradi likvidnostnih težav blokirane transakcijske račune.

Pri tem gre pravzaprav za paradoks. Največ je namreč k tej blokadi prispevalo to, da so se evropska sredstva, ki smo jih imeli predvidena v finančni konstrukciji našega razvojnega projekta e-računovodstva Feniks, zamaknila za tri mesece. Tako avansa teh sredstev nismo dobili v avgustu, kot je bilo obljubljeno s strani ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in kot smo imeli predvideno. K temu dodajmo še več kot mesečno zamudo pri povračilu stroškov na projektu in tako smo preko polovice zneska, ki ga dolgujemo državi in zaradi česar smo blokirani. Še danes praktično ne vemo, kdaj bodo ta sredstva izplačana oziroma ali bo ministrstvo to sploh uspelo izpeljati pred 4. decembrom, ko se zapira proračun. Četudi teh sredstev ne bomo uspeli dobiti, pa bomo odblokiranje računov uspeli z lastnimi sredstvi doseči najpozneje do konca leta.

Vpliv krize na naš položaj se tako kaže večinoma v tem, da nismo imeli finančne rezerve, s katerim bi lahko pokrili take deviacije. Rezerva je šla v razvoj nove generacije naše programske opreme Pantheon. Kriza je hkrati zmanjšala rast prodaje. Če do tega ne bi prišlo, bi tistih 300.000 evrov za projekt Feniks sami zlahka pokrili, saj sicer letno za investicije v raziskave in razvoj namenimo skoraj milijon in pol evrov. Hkrati je kriza udarila tudi po drugem možnem viru financiranja, bančnih kreditih. Gre torej za splet okoliščin.

Omenili ste banke. Kako ocenjujete njihovo delovanje z vidika pomoči podjetjem tekom aktualne gospodarske krize?

Banke malemu gospodarstvu ne pomagajo, ampak potencirajo težave podjetij. Od februarja naprej vidimo, da "risk" oddelki bank z zaostrovanjem posojilnih pogojev težijo k temu, da se kreditiranje zmanjša. In tu ne gre za kakšno posebnost v primeru Datalaba, vem za precej podjetij v slovenskem gospodarstvu, ki doživljajo podobno zgodbo.

Ali lahko bolj podrobno opišete, kaj se je zgodilo v vašem primeru?

Na eni od bank smo imeli približno pol milijona evrov kredita, pri čemer smo imeli dogovor, da ga bomo koristili tri leta s podaljševanjem vsako leto. Takšni kratkoročni krediti so (bili) cenejši za podjetja. Ko smo nato letos prišli do točke, ko je bilo treba kredit podaljšati, so ugotovili, da nimamo ustreznih zavarovanj. Tako smo v mesecu in pol zmanjšali obseg kreditiranja za 185.000 evrov, kar je pomenilo še dodaten udarec.

Ko smo nato spraševali naokrog, smo ugotovili, da so si banke od znotraj enostavno postavile dekret, da morajo za 20 do 30 odstotkov zmanjšati kreditiranje malih in srednje velikih podjetij. In kaj so potem naredili? Predpostavljamo, trdnih dokazov nimamo, da so enostavno toliko časa vlekli oceno kreditne sposobnosti, dokler nisi teh 20 odstotkov s tekočim denarnim tokom odplačal. Po tem pa so ti kredit refinancirali.

Se je to dogajalo tako v slovenskih bankah kot v slovenskih podružnicah tujih bank?

Ne, tuje banke se tega niso šle, le slovenske. Če se popravim, vsaj pri tistih tujih bankah, s katerimi sodelujemo, tega nismo občutili. Naj ob tem dodam, da je tudi to, kar počnejo zdaj, nesprejemljivo. Kredite odobravajo na tri mesece, kar pomeni, da je s tem ogromno dela. Nam gre na primer za pripravo ene kreditne dokumentacije ob odlični informatiki, ki jo imamo, zagotovo en dan. Drugim podjetjem, kjer imajo slabšo informacijsko podporo, pomeni to tri dni. Hkrati pa to pomeni, da ne moreš načrtovati vnaprej, negotovost, kot vemo, pa ne vpliva dobro na gospodarstvo.

Še ena nesprejemljiva stvar, ki so jo naredili, se kaže pri bančnih maržah. Banke so si včasih sposojale denar z dvoodstotno obrestno mero, pa ga nato dajale naprej po štiriodstotni meri, danes pa si sposojajo denar z enoodstotno obrestno mero in ga dajejo naprej po osemodstotni obrestni meri. To pomeni, da so za štirikrat povišale svojo kreditno maržo.

Tretji problem, ki pa je potencialno najgloblji, pa je to, da danes praktično ne dobiš kredita, ki ne bi bil zavarovan z osebnimi menicami. To pomeni, da lastniki ali direktorji jamčimo z lastnim premoženjem za podjetje. Tu pa potem ni več ločitve med zasebnim premoženjem in podjetji. Za banke smo danes vsi samostojni podjetniki. Ta težava nas bo po glavi tepla še naslednjih deset let.

Zakaj?

Za odgovor na to vprašanje moramo pogledati, kaj se je dogajalo v zadnjih desetih letih. Slovenski podjetniki so bili vedno zelo konservativni, malo so tvegali, niso hodili na tuje trge, vse so delali "na ziher". Potem pa se je z letom 2000 končno začela prebujati podjetniška miselnost. Naša podjetja so z obrtniškega prehajala na podjetniški princip. Šli smo na druge trge, izvajale so se investicije v proizvodne zmogljivosti in tudi poslovne procese. Vendar pa so bile te investicije v času, ko je udarila kriza, večinoma nezaključene. Zato bomo zdaj ob upoštevanju dejstva, da so bili podjetniki prisiljeni posojila za te investicije zavarovati s svojim osebnim premoženjem ter da je podjetništvo že po naravi močno odvisno od zunanjih tržnih dejavnikov, dobili plaz primerov, ko se bodo banke "usedale" na zasebna premoženja.

To bo po eni strani vplivalo na cene nepremičnin, ker bodo banke prodajale zasežene poslovne prostore, hiše in stanovanja. Na drugi strani bo to tistim podjetnikom, ki bodo preživeli, dalo potrditev, da je stoletna slovenska miselnost, češ bodi majhen, usmerjen v svoje okolje, ne imeti prevelikih ambicij in podobno, pravilna. Zaradi tega, ker so bili sredi zagona svoja posojila prisiljeni zavarovati z lastnim premoženjem, podjetniki danes razmišljajo o tem, kako se bodo znebili osebnih jamstev in ne o tem, kako bi osvojili nove trge ali izkoriščali krizo. "Čim hitreje poplačati banke in jih za božjo voljo nikoli več spustiti v firmo", si danes pravi podjetnik. To je kritično.

V zvezi z bančnimi posojili ste že na začetku omenili tudi to, da v zastavo ne morete dati avtorskih pravic oziroma intelektualne lastnine.

Tega se pri nas ne da zastaviti. Da pa je prav to eden od kritičnih dejavnikov, ki omogoča rast določenega narodnega gospodarstva, so se začele zavedati praktično vse države. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) v svojih priporočilih eksplicitno izjavlja, da je problem zastave avtorskih pravic eden od ključnih problemov financiranja razvoja, rasti ne samo programerske industrije, ampak praktično vse nove ekonomije. In ta je ključnega pomena za razvoj celotnega gospodarstva. V zadnjih 20 letih je naše gospodarstvo prešlo iz faze, ko je 95 odstotkov predstavljal realni sektor, v fazo, ko ta predstavlja le še 40 odstotkov, ostalo pa temelji na avtorskih pravicah oziroma neopredmetenih osnovnih sredstvih. In če ne bomo uspeli financirati tega sektorja, ga ne bomo imeli.

V ZDA je medtem povsem normalno, da pri banki za odobritev kredita zastaviš patent. Nemci so opazili, da je ta zadeva tako zelo kritična, da so zelo hitro, v enem letu, spremenili celo Zakon o računovodstvu. Tako bodo od 1. januarja 2010 priporočali, za določena podjetja celo zahtevali, izkazovanje intelektualne lastnine v bilancah. S tem, ko se bo to premoženje izkazovalo, pa bodo lažje pritisnili na banke, da bodo v zastavo vzele tudi neopredmetena sredstva. Na ta način bodo spodbudili kreditiranje zagonskih faz nove ekonomije. S spremembami zakona o računovodstvu so za nemška mala in srednja podjetja ocenjene pričakovane koristi v milijardah evrov.

Ali se v tej smeri kaj premika tudi v Sloveniji?

Kolikor je meni poznano, se je v vladni službi za razvoj in evropske zadeve oblikovala delovna skupina, ki se je v sodelovanju z ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo lotila reševanja te problematike. Zadeve so sicer izredno enostavno rešljive. Po eni strani je treba le dopolniti slovenske računovodske standarde - ti namreč že dajejo možnost izkazovanja neopredmetenih sredstev, potrebno je le razjasniti nekaj nejasnosti - in ustrezno usposobiti računovodske servise. Nato mora Banka Slovenije dati smernice poslovnim bankam, naj začnejo te zadeve sprejemati kot jamstvo. Vse to se da narediti v roku nekaj mesecev, tako da je to samo stvar volje in odločitve oblikovalcev politik.

Hitrost ukrepanja je ena glavnih kritik tudi v zvezi z vladnim bojem proti krizi. Kako ocenjujete doslej sprejete protikrizne ukrepe?

Če pogledamo nadomestilo za začasno brezposelnost, to koristi samo delovno intenzivnim panogam, ki so se jim naročila zmanjšala, torej proizvodnji. Vsemu ostalemu gospodarstvu pa sofinanciranje manjšega obsega delovnega časa nič ne pomaga. Nam ni v interesu razvoj podaljševati s tem, da bodo ljudje delali tri dni od petih. Nam je v interesu razvoj čim prej zaključiti. Zaradi tega ne razumem, kako bi preostanek slovenskega gospodarstva, kar torej ni delovno intenzivna proizvodnja, imel kakšno korist od tega ukrepa. In baje je bil to najbolj uspešen ukrep.

Jamstvena shema za podjetja pa je prepozna, preveč zbirokratizirana. Jamstvena shema bi bila čudovita, če bi država ali pa SID banka radikalno udarila v aprilu, šla na maksimalno visoke zneske jamstva, zelo natančno povedala, katere so tiste industrije, ki se jih splača financirati, in s tem dala pozitiven signal. Ker pa smo bili mlačni, so ti učinki razvodeneli. Če to križamo s precejšnjimi birokratskimi postopki in eventuelnim glasom javnosti, da je potrebno objavljati te pomoči, vidimo, da vse bankirje odvrača od tega ukrepa. Upam, da bo do konca leta na avkcijah, ki so še predvidene, učinek večji, saj je ena temeljnih stvari, ki jih moramo nujno narediti, sprostitev dotoka denarja v gospodarstvo.

S svojo poslovno programsko opremo ste prisotni v več tisoč malih in srednje velikih podjetjih po vsej Sloveniji in to vam verjetno daje določen vpogled v stanje tega dela gospodarstva. Kakšno je stanje oziroma kaj se bo s to tako imenovano hrbtenico slovenskega gospodarstva, kamor kot srednje veliko podjetje sodi tudi Datalab, dogajalo v prihodnjem letu?

Mala in srednja velika podjetja so vedno bila temelj slovenskega gospodarstva. Pridnost Slovencev je praktično neomejena kar rešuje to državo oziroma naš narod zadnjih 60 let, če ne celo vso njegovo zgodovino. Slovenci imamo v povprečju izredno visoko delovno etiko in smo zaradi tega pripravljeni delati oziroma prevzeti nase dodatne napore, kjer bi druge kulture že zdavnaj ugotovile, da se ne splača. Ampak mi "rintamo", tako kot na primer "rintamo" v gore ali takrat, ko obdelujemo pašnike na območjih s 45-odstotnim naklonom.

Problem pa je, ker so ravno mala in srednje velika podjetja zdaj prišla v likvidnostni primež. Po eni strani so običajno dobavitelji večjim podjetjem, kar pomeni, da so doživele podaljšanje plačilnih rokov s 60 do 90 na 150 do 180 dni. Po drugi strani pa so doživela cenovne pritiske. Poleg tega jih njihovi partnerji - banke, ne podpirajo, ampak jim zaostrujejo posojilne pogoje.

Zato mislim, da se bo precej podjetnikov v zadnjem tednu marca, ko bodo dobili svoje bilance, vprašalo, če se ima še smisel s tem ukvarjati.

Na zunaj bodo stvari sicer izgledale precej lepo, saj se bo število podjetij povečevalo. Zakaj? Zato ker imamo ukrep države, ki ponuja 4500 evrov za samozaposlitev, ki danes delno pokriva odliv ljudi iz velikih podjetij in še večji odliv iz malih podjetij. Vendar pa bomo s tem dobili cel kup subjektov, katerih ekonomska moč bo praktično nična. Samo štirideset odstotkov jih bo mogoče uspelo preživeti več let, ostali bodo propadli. To je torej v bistvu samo zelo drago kupovanje miru. Pa tu ne gre samo za sredstva države, ki bodo šla v nič ob propadu teh samozaposlenih. Treba je tudi pogledati, koliko bo na primer prizadeta posamezna družina, kjer je je mama izgubila službo v nekem velikem podjetju in nato odprla svoj računovodski servis, v njem pa mora za približno enak dohodek recimo delati po 14 ur. Z vidika narodnega gospodarstva je to izredno škodljivo.

Kaj bo ob vsem tem z Datalabom, ki se, kot ste omenili že na začetku, zaradi spleta okoliščin sooča z blokiranimi transakcijskimi računi?

Datalab je zanimiva zgodba, saj smo začeli leta 1996 z zelo jasnim ciljem, da nas v bistvu manj zanima tekoča dobičkonosnost kot pa število uporabnikov. Zato ima na primer naš tekmec iz Kranja konsistentno vsako leto milijon evrov dobička, medtem ko mi, ki smo trikrat večji, ustvarjamo od 200.000 do 300.000 evrov dobička. Ampak pri nas so bile vedno v ospredju investicije. Če hočemo konkurirati velikim tujim igralcem, vemo, da moramo zelo dolgo časa zelo trdo delati in hkrati biti zelo varčni, da lahko dovolj vlagamo v razvoj.

Ob skoraj 20.000 uporabnikih sem zato prepričan, da bo Datalab v takšni ali drugačni obliki obstal. Najbolj enostavno bi sicer bilo korporacijo takoj preseliti v Avstrijo, kjer določene stvari veliko bolje delujejo kot pri nas, razvoj pa preseliti v Makedonijo in biti dvakrat bolj dobičkonosni kot zdaj. Vendar pa se borimo za to, da Datalab ostane slovensko podjetje, da ostane razvojno podjetje in tudi borzno podjetje. Prihodke smo v recesiji povečali za pet odstotkov, stroške prepolovili. Datalab je konec koncev edino tehnološko podjetje v Sloveniji, ki je prišlo od garaže do borze. S tem dajemo ambicioznim mladim podjetnikom signal, da je to mogoče narediti tudi v Sloveniji.