Toda v prvi vrsti je glasbenik in odličen poznavalec glasbenih tokov, ki svoje koncerte v zadnjem času nadgrajuje še z lastno internetno poezijo. Uspel je doma in uspeva v tujini nedavno se je že drugič vrnil z obsežne evropske turneje, letos je gostoval na prestižnem festivalu v Midemu v Cannesu in si v Sarajevu prislužil nominacijo za glasbeno nagrado indexi 09. Ta hip se z Bacountry Quartetom podaja še na mesec in pol trajajočo turnejo po Sloveniji.

S svojo prvo skupino U'redu je izdal ploščo Let's Dance (1992), na kateri je tudi nostalgična Mala terasa; od tedaj ga ima rado vse, mlado in staro. Šel je na svoje in izdal ploščo Od srca do srca (1994), s katere se nam vtisnejo 24.000 poljubov, Emenuelle in Zeleni Jure.

Diskografsko si sledijo Kdo je čefur (1996), ki se ponaša z Ausländerjem in Duetom z Alko Vujico; Stereotip (1997), ko ob istoimenskem filmu nastane soundtrack, kot posledica režiserjevega povabila, da priredi in skupaj z avtorjem Otom Pestnerjem odpoje legendarno Sanjam že 30 let; Sexy boy (1998), ki je sproduciral vsaj dva hita, nepozabno Silvio in Halo, gospodična; Magnifico komplet (hi-ti, 2001), kjer samoironijo pripelje do vrhunca s komadom In ko enkrat bom umrl; Export import (2003) z nosilnim štiklom Hir ai kam, Hir ai go, Grande Finale (2007) z nostalgičnim The land of champions in kavbojskim Bosangero nero ter Srečno (2008), kjer skupek dosedanjih hitov luč sveta ugleda v akustični preobleki.

Ko sva se vzpenjala po stopnicah v vaš Dom svobode, ste dejali, da ste živec in da ne znate hoditi počasi...

To pomeni, da imam nemiren živec. Tega, s čimer se ukvarjam, ne počnem zaradi umetniškega odriva biti estradni umetnik ali kakršenkoli umetnik, ampak zaradi živčkov. Stvari počnem iz nervoze in ne zato, ker bi bil umetnik.

Če niste umetnik, ste potem obrtnik?

Morda ne ravno obrtnik, pod to se bolj razume recimo nekoga, ki je v osemdesetih delal podložke na štanc mašine. Obrtnik sem morda v tem smislu, da obvladujem svoj posel, da imam fah, izučeno obrt. Nekdo zna narediti žeblje, jaz znam odšpilati na kitaro in sestaviti komad, in to bi rad počel na dnevni bazi, ne samo takrat, ko imam kao navdih. Stvari moraš početi vsak dan in biti predan poklicu. Ker sem si hotel ustvariti svoj poklic, želim biti obrtno sposoben. Tudi novinarji pišete vsak dan, ne samo ob navdihu.

Začetki s skupino U'redu so bili še demokratični, dokler niste spoznali, da se bolje počutite na vrhu, kot "leader". Hierarhija v odnosih vendarle bolje funkcionira?

Še vedno se iščem, nisem se še našel. V resnici sploh dvomim, da se kdaj najdeš. Ko postaneš popoln, običajno nekaj sekund zatem umreš. Da je produkcija v mojih rokah, se je izkazalo bolj kot nuja, kot pa moja želja. V resnici sem si želel delati muziko, ampak to za sabo potegne še matematiko, ki je del tega biznisa. V teh razmerah, ki jih živim, se je pokazalo, da je najbolje, če sem sam na vrhu te hierarhije, in tudi to, da tako najlažje ustvarjam. Muzika pač ni parlament, kjer se razpravlja.

Vaša navidez preprosta glasba je v bistvu lepljenka premišljenih ritmov in rim. Koliko truda je dejansko zadaj?

O vsaki stvari debelo razmislim, to pa predvsem zato, ker sem dokaj len. Lenost je neka moja značilnost in nimam energije, da bi nekaj ponavljal ali se celo zmotil. Rad sem jasen, in mislim, da je ta hip to tudi naloga umetnosti nasploh biti jasen, razumljiv in dostopen. Nujno se je treba znebiti balasta, produkcije, velikih vložkov. Tudi zato zdaj nastopam z Balcountry Quartetom in to mi je všeč; glasba niti ni toliko akustična, kot je v glasbenem smislu enostavna in razumljiva. Rad bi, da ostaneta samo ritem in melodija. Samo glavne stvari, ki so pomembne, brez spektakularnih aranžmajev, orkestrov. Mislim, da ni primeren čas za to. Kaže na neki napuh in to me odbija.

Ne dojemam vas ravno kot revolucionarja. Se mi zdi, da so vam pripisovali prevelik pomen pri rušenju (ali napihovanju) stereotipov okrog nacionalnosti, različnospolnosti in vpliva na (pre)vzgojo družbe. Vse skupaj se zdi bolj en velik hec.

Res nisem revolucionar. Nikoli tudi nisem želel koga predrugačiti, samo sledim družbi, njenim zahtevam in potrebam. Neprimernost početja nečesa v nekem trenutku je bolj stvar morale in etike. Vendarle je malce sporno videti nekoga z velikim jeepom sredi Ljubljane, ko s parkiranjem zavzame veliko prostora in okolici sporoča, da je nekaj več kot drugi. To niti ni stvar družbene kritike, temveč je vprašanje etike in morale, čemur pa sem vedno sledil. Po svoje sem zelo moralen človek, čeprav imam norme postavljene po svoje. Včasih se ne poklapajo z občo moralo, toda na nekaterih mestih se.

Rušenje stereotipov vsekakor ni bilo razlog, zakaj smo se nekega komada lotili, ampak je bilo to vedno iz zabave in volje do komponiranja. Vse v službi muzike! Tudi ta zgodba Kdo je Čefur je bila odlična, ker smo tako dobro zadeli ritem in ker tako dobro in močno zveni. Kdo se bo ukvarjal s tem, kako bi premikal neke meje? Potem se ne ukvarjaš več z muziko.

Glasba je vendarle neka emocija, ki ne vzbuja agresije, ampak počne ravno nasprotno je v službi angelov. Stvar me naprej od glasbe pravzaprav neha zanimati, zato se sploh ne morem resno pogovarjati o tem, ali so homoseksualci primerni za našo družbo ali ne. Po komadu Magnifico je peder so me vabili v javne razprave, naj povem, kaj si mislim o homoseksualnosti. Že ob samem pogovoru na to temo se naježim, že samo razmišljanje na to temo je zame blasfemično in kaznivo. Podobno se mi dogaja, kadar se ljudje resno menijo na temo nacionalnosti in nacij, grozno mi je! Zato nisem udeleženec rušenja tabujev, kot tudi pri sebi ne rušim ničesar. Ni se zgodilo tako, da bi bil včeraj antihomoseksualno razpoložen, potem sem pa le spregledal.

S komadom Kdo je Čefur? ste vendarle emocionalno zaznamovali celotno generacijo mladih, tako trdi tudi Goran Vojnović, avtor literarne uspešnice Čefurji raus! Kako se ob tem počutite?

Ta komad je nedvomno fantomski, kajti ne vem, ali ga je sploh kdo kdaj slišal na kakšnem radiu, tudi na televiziji ne. Sploh ne vem, ali ta komad v resnici kdo pozna, razen seveda tistih, ki so ga res želeli slišati. Če bi bil del te generacije, na katero naj bi vplival, bi se mi najbrž zdelo kar kul, tako pa do tega v resnici nimam nobenega odnosa. Morda se mi zdi celo smešno. Ampak Vojnović je napisal odličen roman, moj ego, napuh in nečimrnost pa so prav tako zadovoljeni.

V slovenskem zraku je čutiti napetost, vrelišče nezadovoljnih in od sistema izkoriščanih ljudi že sega po revolucionarnih metodah. So si družbene revolucije v čem podobne, recimo tista alterpunkovska iz osemdesetih, skozi katero ste se sistemu takrat upirali tudi vi?

Ne, niti najmanj si nista podobni. Alternativa in punk v osemdesetih v Jugoslaviji nista izvirala iz delavskih množic, ampak prav nasprotno. Punkerji so bili skoraj po pravilu ljudje iz premožnejših družin. Ta punk je peljala neka elita, predvsem pa je bil takrat moden. Sedanjo situacijo dojemam kot produkt globalizacije, kriza je povsod po svetu vsi jemo hamburgerje in se ukvarjamo z bolj ali manj istimi problemi. To je morda dobro, po drugi strani pa nevarno, ker je tako množično.

Bojazen je edino ta, da stvari nenadzorovano uidejo izpod nadzora. Če množica podivja, pač ni dovolj sto policistov, da jo ustavi. Najhuje je to, če ne vedo točno, zakaj se upirajo, ampak so samo živčni. To nezadovoljstvo niti ni definirano, ampak se samo kopiči, ljudje so na različne načine nezadovoljni, vsi po vrsti. Ta emotivna masa se samo nabira. Če je današnji dan logična posledica včerajšnjega in jutrišnji logična posledica današnjega, je popolnoma jasno, da so stvari povsem nepredvidljive. Ne da se napovedati, kaj se bo zgodilo: reka lahko mirno steče, lahko se pa zgodi cunami. Je pa nivo vode že zelo visok.

Še drži rek, da za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska? V mislih imam seveda vašo ženo Barbaro Pešut, soavtorico vaših komadov, odlično pesnico...

Ta rek je morda res držal sto let nazaj, danes pa ženske niso več moškemu v neko oporo, ne sledijo njegovi karieri in ga doma ne pedenajo. Tudi midva nimava takšnega odnosa, oba sva izrazita individualista, partnerja v mnogočem, in lahko bi rekel, da te življenje z nekom bogati v smislu, če hočeš imeti neko razumevanje do svojega partnerja, se naučiš biti strpen. Torej ne popi..iš za vsako stvar, četudi imaš jo na vrhu jezika. Veš, da boš sprožil neko idiotsko reakcijo, ki je nisi želel. Mislim, da postajaš v odnosu z nekom drugačen, bolj kakovosten človek. Lažje pa je živeti sam. Definicija družine, kot si jo še vedno predstavljajo ljudje, nujno potrebuje redefinicijo. Čeprav sva midva zelo klasična in sva že zelo dolgo skupaj, ostaja svoboda, ko lahko prekineš in odideš.

Zanimivo, da prisegata na zvestobo, hkrati pa v javno življenje stopata z zelo erotičnim nabojem. Žena je recimo avtorica prvega slovenskega pornografskega romana.

Hja, logično je, da sta moški in ženska, ki sta skupaj, tudi erotično razpoložena, sicer nekaj v odnosu manjka. Z notranjim imidžem je enako kot z zunanjim. Zelo težko je prevarati človeka in se kazati v neki luči, kar nisi. Nikoli nisva skrivala najinega pogleda na svet, na plodnost, to je bila velikokrat najina inspiracija. Erotika je kot sol v hrani; ne boš umrl, če poješ hrano brez soli, je pa fino, če je slano.

Kar praksa je postala, da izdajate plošče pri tujih založnikih.

Zadnja CD-plošča Srečno je izrazito lokalno naravnana in tako bo verjetno tudi ostalo, se pa ravno zdaj pripravljam na izdajo Grande Finale pri berlinski založbi Piranha, enem največjih svetovnih založnikov tako imenovane world glasbe. Pred tem so v tujini izšli samo posamezni singli s tega albuma. Piranha so tudi pobudniki enega največjih etno festivalov na svetu, Womex, na katerem sem novembra lani v španski Sevilli nastopil tudi sam.

Pred tem ste globalno izdali ploščo Export-Import, in sicer pri italijanski podružnici založbe Sony Music.

Export-Import je izšel za Sony Italy in posledično za vse Sonyjeve založbe po svetu, vendar smo z njimi prekinili sodelovanje in se tokrat raje odločili za Piranho, in sicer iz razlogov, ki so znani neodvisnim komponistom, ki ne spadamo v točno določene žanre. Evropski avtorji glasbe so podobni evropskim režiserjem: so zelo avtorski in težko opredeljivi, ne veš, ali gledaš kriminalko ali komedijo ali vse v enem, ampak najpomembnejša je zgodba. In tako je tudi pri meni: težko je reči, kaj igram in ali res igram etno. Sony se s takimi stvari niti ne ukvarja rad, njih itak zanimajo Madonna, U2... Sicer sem jim bil všeč, toda v prodajnem smislu sem premajhen. Ne morem nafutrati niti Sonyja v Italiji, kaj šele vse preostale Sonyje.

Je bil za vas strošek ali naložba, ki se je obrestovala, ko ste med bralce Dela zastonj razdelili 100.000 cedejev Grande Finale?

Vsekakor je bila to ekonomija. Nesporno je, da prodaja cedejev nikomur več ne prinaša dobička, ne tistemu, ki vlaga, ne tistemu, ki snema. Sam cede torej ni več predmet zaslužka. Neki komad, ki je dostopen na netu, lahko ljudje downloadajo in ni ga zakona, logike ali morale, ki bi to preprečila. Lahko ponudim morda kaj več, recimo malo boljši posnetek, toda tega ne morem zaračunati. Pravzaprav svoje komade sam dajem na internet. Nekaj je dostopnost, drugo pa je uporabnost. Če bi me rad kdo poslušal, naj si sname in me posluša, če pa bi rad zabaval ljudi v diskoteki, kjer se zaračuna vstopnina, sva pa že v dilu. Taka je pač narava avtorskih del. Glasbeniki tako ali tako nismo nikoli dobro živeli od prodaje plošč, od tega so živeli glasbena industrija in založniki s svojimi maržami. Tako tudi zdaj avtorji ne izgubljamo veliko, vendar pa se s tem, ko izgublja industrija, posledično ruši tudi infrastruktura.

Svoje nastope radi zapakirate v turneje. V čem je prednost kampanjskega koncertiranja?

Rad delam turneje, to se mi zdi najlažje. Ta turneja z Balcountry Quartetom bo dolga mesec in pol in potem ne bomo nastopali do pomladi. Ne morem in ne zmorem biti stalno prisoten. Ko zaključim turnejo, imam občutek, da sem nekaj naredil do konca.

Življenje glasbenika zahteva kondicijo. Kako jo vzdržujete?

Just no sport! (smeh)

Ampak mlajši Magnifico je bil pravi adrenalinski zasvojenec: žogobrcar, jadralec, celo skakalec.

Še največ časa sem bil nogometaš, vmes sem tudi skakal, čeprav niti smučati nisem znal. V Mostecu sem treniral in enkrat tekmoval celo na pionirski skakalnici v Planici. Takrat sem tudi padel, in tako sem naredil vse, kar je treba narediti v tem športu. Treniral sem judo, hodil na kegljanje, bil biljard mojster; delil sem žetone igralcem, rihtal kugle in špilal z Bosanci za keš.

Če se vrneva na začetek, k živcem. V vaši biografiji sta tudi dve pretepaški cvetki: nokavtirali ste poročnika v vojski, na Emi pa oklofutali skladatelja Patrika Grebla. Takrat so bile vaš adut Sestre, njegov Karmen Stavec.

Še kaj se je kdaj zgodilo na to temo, ampak to so nekako stvari, ki te doletijo, četudi si jih ne želiš. Agresije ne maram, ob njej in ob agresivnih ljudeh nasploh postaneš slaboumen in sploh nič mi ni okej, ko se sam tako počutim. Tudi opravičil sem se Greblu za izpad, pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da si morda tega pa ne bi zaslužil, ampak ne smem in ne maram biti v takšnem totalu. Ne zdi se mi v redu, piz..a, to je vendar kaznivo!

Krajši, a zelo opazen izlet ste si privoščili v filmski svet v Stereotipu kot glavni protagonist, igrali ste še v Porno filmu in Pokru. Ni bilo potem več prave volje za film, ni bilo povabil?

Pravzaprav sem ponudbe še dobival, ampak sem vse po vrsti zavrnil. V nekem trenutku sem se počutil kot pevci, ki snemajo filme. Recimo, meni je res mimo, ko gledam Davida Bowieja ali pa Micka Jaggerja v filmih. Je neki napuh, ki si želi, da nastopiš v filmu, in to sem naredil, ampak zdaj razmišljam drugače. Toliko imam že rad filme in cenim igro, da se zavedam, da bi moral pustiti muziko, če bi se hotel ukvarjati s tem. Na živce mi gre ideja, da bi bil vse v enem odličen režiser, igralec, pevec, muskonter.

Se bojite izpetosti, neizvirnosti? Tudi koraka urbanega utripa ni lahko slediti.

Sem z ulice in ljudje si pod tem radi predstavljajo neke tolpe, gange, pa ni ravno tako. Vedno je šlo bolj za neko komunikacijo znotraj naselij, ki pa je bila zelo intenzivna. Vedno si moral biti na preži, kaj boš zinil in da ne boš usekal mimo. In karkoli rečeš, te to potem tudi definira. Če zineš neumnost, jo pač dobiš okoli ušes. Meni je bilo to vedno všeč, zato mi je všeč tudi moja slovenščina. Še vedno sem v stiku z dogajanjem, še vedno v mestu, torej spadam na asfalt z vsem, kar sem. V tem vesolju se vse stvari enkrat nehajo. Čas je vektor, ki potuje v eno smer. Težko je sploh razmišljati na način, da je nekaj narobe s tabo, ker se staraš in izgubljaš ostrino in hitrost. Čeprav imam še vedno rad neumnosti, jih počnem manj, ker imam preprosto manj energije.

V zgodovini je bila že milijonkrat uporabljena sintagma "ljubim te", vendar ni vseeno, kdo to reče ali zapoje, kajne? Izvirnost je vedno stvar konteksta, ne izvirnosti same. Nekaj lahko zveni ali zelo boleče, zelo ostro, ali zelo žalostno, vsekakor pa je vedno odvisno od tega, kdo je to rekel, kdaj je rekel in zakaj je to rekel. Tukaj nastajata izvirnost in umetnost.