Finančno ministrstvo je bilo sprva presenečeno, včeraj je finančni minister bankama že očital neresnost. Banke molčijo, gospodarstvo pa kaže s prstom na banke in pravi, da si vlada meče pesek v oči.

Minister obljublja, da bodo tak način obnašanja, kot sta ga pokazali ti banki, preprečili. Verjetno mu drugega ne preostane, saj alternativnega ukrepa za premagovanje posojilnega krča vlada vse do danes ni predstavila. Ali ga sploh ima? Čeprav je finančni minister popuščanje posojilnega krča prvič "opazil" že konec februarja, zdaj najbrž že ve, da se je prenaglil. Popuščanja ni niti na vidiku.

Banke tarnajo, da so pogoji za jamstva države preveč ostri, preveč je prepovedi, moti jih veliko administriranja, sicer pa je, tako pravijo v bankah, tudi povpraševanje podjetij po posojilih manjše. Ta bi menda hotela imeti ugodna posojila, takšna kot v časih pred krizo, ko se posojila niso najemala le za naložbe. Že takrat so podjetja z bančnimi posojili premagovala plačilne roke, poravnavala davčne obveznosti in plače zaposlenim, če posojila za menedžerske odkupe tokrat pustimo ob strani. Da bi podjetja zaloge iskala pri sebi, se dezinvestirala, morda prodala kakšno naložbo v tujini, je le redko opaziti. Osredotočila so se predvsem na friziranje bilanc, s katerimi hodijo v banke po posojila. Odpise delajo le s težavo, pričakovati je povečanje zalog. Vse to vpliva na njihove bonitetne ocene, ki imajo v teh časih prav posebno vrednost. Višje kot so, več možnosti ima podjetje za posojilo, višje kot so, manj skrbi povzroča banki odobritev posojila; podjetje bonitete A vpliva na bilanco banke pozitivno, podjetje bonitete C negativno.

In medtem ko se pri nas še vedno sprašujemo, kako sploh premagati krizo, se v največjih gospodarstvih počasi že lotevajo iskanja odgovorov na vprašanje, kakšno gospodarstvo bo izšlo iz krize, kakšna bo njegova kondicija. Spomnimo se ideje gospodarskega ministra o zmanjšanju socialnih prispevkov in opozoril ministra za razvoj, da bi veljalo zmanjšati davčno obremenitev podjetij. Tako kot večja prožnost trga dela so to zahteve ali bolj želje gospodarstva, ki s krizo neposredno sicer niso povezane. Tu so bile že dolgo pred krizo in očitno bodo ostale tudi po njej. Spomnimo se še izjave predsednika vlade, da bo država pomagala samo dobrim podjetjem. Ta je tistim največjim optimistom dajala občutek, da bo kriza ob vsem slabem morda v gospodarstvu prinesla tudi kakšno očiščenje, ostali bodo tisti res dobri, tehnološko napredni, razvojno usmerjeni. Danes, ko se podjetja odločajo, katerega delavca bodo odpustila, je odpravnina še vedno pomembnejše merilo kot kakovost delavca in kakovost njegovega znanja. Kaj to pomeni za razvoj gospodarstva, tehnološki preboj, dodano vrednost, verjetno ni treba posebej omenjati.

Država se je osredotočila na reševanje, pa še to ji ne gre od rok. Z razvojem se ne ukvarja. Gluha je tako za svarila ekonomistov kot gospodarstvenikov, ki opozarjajo, da slovensko gospodarstvo brez strukturnih reform in razvoja tudi po končani krizi ne bo zmoglo ohraniti mednarodne konkurenčnosti.